Rimski sladokusec in bogataš Lukul, ki je zaslovel po prirejanju obilnih in bogatih pojedin, in po katerem se imenitna pojedina še danes imenuje »Lukulska pojedina«, je zaslužen, da je češnja prišla v latinski svet. Pred dvema tisočletjema jo je iz njene domovine, Male Azije, prinesel v Rim. Pred dobrim tisočletjem pa je prišla tudi v našo deželo in s svojim sladkim in osvežujočim okusom prevzela tudi naše prednike. Poznamo mnogo sort žlahtnih češenj, ki so jih iz divje češnje vzgojili sadjarji. Denimo rdečo in belo češnjo, pa srčico. Slovenski človek ji je nadel nekaj poljudnih imen, denimo češna, česna, črešnja, češna tičarica, češnja črnavka, češnja hrustavka, dreža, tičarca. Nabiramo plodove s peclji, in to žlahtne in divje češnje. Nabiramo tudi same peclje plodov, iz katerih pripravimo kompot ali zdravilni čaj. Višnja (Prunus cerasus) se od češnje razlikuje po tem, da je manjša od nje, njeni sadeži pa so kiselkasti, bolj mesnati, svetlejši in imajo kratke peclje. Višnja je doma iz Perzije, v ljudskem zdravilstvu pa jo uporabljajo v podobne namene kot češnjo. Poglejmo, v katere.