V trenutku, ko skušajo na slovenskem filmskem prizorišču rešiti, kar se še rešiti da, in uresničiti 27. oktobra lani končan razpis za sofinanciranje celovečernih filmov za leto 2007 v vrednosti 700 milijonov tolarjev (slabe tri milijone evrov), zelo moti, ker na vsakem koraku minimalizirajo grehe filmskih producentov in napihujejo krivdo zgolj filmske birokracije, filmskega sklada in ministrstva za kulturo. Jasno je, da v tem soočanju in merjenju moči ni junakov brez krivde. Prav perverzno je že, kako se slovenski filmski producenti sprenevedajo in nikakor niso “nič krivi”, po drugi strani pa je več kot čudno, da država v sedemnajstih letih subvencioniranja slovenskega filma nima zakonov in pravnih mehanizmov, s katerimi bi “evropsko uspešne producente,” ki se kot pavi šopirijo z večinoma papirnatimi uspehi, postavila na realna tla, torej tudi pred pravosodne institucije, kadar ne izpolnjujejo obveznosti. Potem ji ne bi bilo treba sanacij in gašenja požarov opravičevati z besedami, “da bi šla v nič vsa javna sredstva, ki so bila vložena v te projekte.”