Zato je težko razumeti, kako so lahko ti ljudje še leta 1999 vneto prisegali na novo ekonomijo in se jim je zdelo nekaj popolnoma samoumevnega, da najuspešnejši med njimi svojo prvo milijardo dolarjev zaslužijo v manj kot letu dni ter da je mogoče leta in leta, če že ne desetletja kapital povečevati z vsaj dvajsetodstotno letno rastjo, potem pa so začeli tam okrog božiča nekaj mencati in že aprila 2000 sklenili, da je nova ekonomija prazna in votla. V nekaj dneh je vrednost borznega indeksa Nasdaq, ki še najbolje ponazarja povprečno vrednost podjetij, kot so Microsoft, IBM, Amazon, Cisco in podobna, padla za tretjino. Padanje se vse do danes ni ustavilo, tako da je Nasdaq danes vreden le še tretji no takratne vrednosti. Poznam precej ljudi, ki znajo povedati, da se je zgodilo le to, kar se je moralo zgoditi: v klasični ekonomiji naj bi bilo mogoče zaslužiti le z ustvarjanjem nove dodane vrednosti, ne pa z nakladanjem o novih zakonih ekonomije. Prepričevali so me, da bo Nasdaq padal, Dow Jones in drugi borzni indeksi, ki kažejo na splošno stanje v gospodarstvu, pa bodo rasli. Vmes so v Kaliforniji ostali brez elektrike, ker so bankrotirali tamkajšnji trgovci z električno energijo (kdo bi si mislil, da ne znajo računati). Po privatizaciji so se v težavah znašli skoraj vsi prej nacionalni evropski Telekomi po vrsti. Potem so revizorji ugotovili, da v Enronu niso znali najbolje računati, in brez dela in vplačil v pokojninske sklade je ostalo na tisoče ljudi.