Nobena vlada, ne ta, ne prejšnja, ne kakšna nazaj, ni mogla narediti na področju štipendiranja toliko škode, kolikor je naredila za študente škode gospodarska kriza. Zakaj? Zato, ker v bistvu štipendije niso tisti inštrument, s katerim ta država v resnici kupuje socialni mir in financira študij šolajoče in študirajoče mladine. Ta inštitut, ki v resnici omogoča na nek način eno delno samostojnost tej populaciji, tako ekonomsko kot še kakšno drugo, je inštitucija študentskega dela. In to je, zdaj najbolj na udaru. Ponekod je padlo za tretjino, polovico, dve tretjini. Pa si sami izračunajte, kolikšen delež, če pogledate promet, ki so ga imele te posredovalnice dela, primerjajte to z maso, ki jo država namenja za štipendije, pa boste si lahko izračunali, kaj je tisto, kar je v proračunu povprečnega študenta v resnici odločujoče pri tem, ali lahko nekaj naredi, ali nečesa ne more narediti. Bodimo iskreni in povejmo, da mogoče sistem štipendiranja dolgo ni bil urejen ravno zato, ker ni bilo resnično tako velike potrebe, ker so v tej državi unikatne rešitve, kako socialni status študentov reševati in kako si na nek način kupovati socialni mir. Tudi kakšne druge bonificije so iz tega študentskega dela izhajale, skratka denar za dobro organiziranost študentov. Zato tudi danes imamo lahko močne študentske organizacije, ki smo jih nekateri tudi v preteklosti pomagali soustvariti, da so danes takšne, kakršne so. In so pravzaprav močni reprezentativni sindikati študentov, ki bodo s svojimi zahtevami vedno prihajali pred Državni zbor, tako kot vsi ostali sindikati. In prav je tako. Je pa čas očitno zdaj pravi, zato, da se bo na temeljitejši način uredila ta problematika. Minister pravi, da zakon, ki je trenutno veljaven, tudi z izboljšavami ne more biti zadosti dober, da bi zdržal na dolgi rok, torej pripravlja novega, kar je v redu in prav.