Kot je razvidno iz rezultatov v uvodu omenjene študije, mlečnopredelovalna industrija spada v predzadnjo (slabšo) skupino dejavnosti izmed štirih glede na kazalnike uspešnosti poslovanja. Vendar je ob tem treba poudariti, da je to značilnost dejavnosti, povezanih s primarno proizvodnjo, saj so tu dobički dosti težje dosegljivi kot pri drugih dejavnostih živilskopredelovalne industrije. Na podlagi računovodskih kazalnikov, ki so jih izračunavali, je moč ugotoviti, da je bila mlečnopredelovalna dejavnost v opazovanem obdobju v dokaj neugodnih razmerah. Donosnost sredstev je leta 1998 dosegla le 1,93 odstotka, med letoma 1997 in 1998 je vrednost kazalnika padla za tretjino. Na slabo donosnost kaže še prodaja: dobiček v letu 1998 je znašal le 1,12 odstotka prihodkov od prodaje. Tu lahko po Kuharjevih besedah vidimo posreden vpliv države na poslovanje oziroma njeno poseganje v tržno delovanje. Vzroke za ne ravno najboljše poslovne rezultate je moč najti tudi v določenih strukturnih značilnostih mlekarstva oziroma slovenskega kmetijstva. Za proizvodnjo mleka je značilna izredno velika razdrobljenost: zelo majhne kmetije, kar pomeni, da imajo mlekarne visoke stroške s prevzemanjem in distribucijo mleka. Spomniti velja še na kakovost naših izdelkov, ki je na zelo visokem nivoju. Slovenska podjetja se dejansko rada usmerjajo v maksimalno kakovost, vendar to ni dovolj. Potrebno jo je znati tudi iztržiti. Kaj pomaga izredno kakovosten izdelek, če ga ni moč prodati po primerni ceni? Zato bi bilo treba nekako najti ravnovesje med kakovostjo in ceno. Morda bi po Kuharjevem mnenju lahko izdelali za kanček slabši proizvod, a po dobičkonosni ceni.