Mediji nam butajo v glavo histerična sporočila, kje lahko kupimo čim več za čim manj. Potem pa se spomnijo, da je pred vrati božič in da »mnogi med nami« nimajo nikogar, s katerim bi se »poveselili in obdarovali«. Komplementarni del tega pritiska na potrošnike je farizejska solidarnost s tistimi, ki nimajo ničesar in nikogar. Zato si dopovedujemo, da moramo decembra pomisliti, kako bedno živijo. Moderna teorija populistične sreče uči, da ni mogoče biti srečen, če si sam in brez vsega. V času recesije pa se je to razširilo še na tiste, ki imajo nekaj in nekoga. Letos je tako rekoč zapovedano biti zaskrbljen.Kar pa seveda ne pomeni, da nam ni treba po nakupih.Najbolj sramotne, ponižujoče, že kar človeka nevredne reklame so tiste Mercatorjeve, Sparove, Tuševe, ki potrošnike alarmirajo, da so svinjski zrezki, pašteta, sir, olje in ne vem kakšne nesezonske neumnosti – seveda ne kaj zelo kvalitetnega – samo tega in tega dne v akciji in da je vse to diskontirano za kvazi enormen odstotek. Ali da dobiš zraven pralni prašek, če nakupiš za najmanj 50 evrov ali nekaj takega. Smešna je ta diskrepanca med senzacionalističnimi novicami, da vse več in več ljudi živi na robu revščine in da si jih vse manj in manj lahko še kaj privošči, sploh pa v tej grozni recesiji, in med domnevnim vbogajme, ki ga trgovci nesebično delijo potrošnikom, ko se odpovedujejo svojim v resnici nesramno visokim maržam, ki bodo vedno precej več kot nič. Na živce mi gre, da ljudje nasedajo psihozi prešane slanine – misleč, da bodo prišparali kak evro, ki so jim ga trgovci pribili kje drugje, da skompenzirajo absurdne stroške za alarmiranje potrošnikov. Stvari so drage tudi zato, ker je v ceno všteta informacija, da so v resnici poceni.Pa si oglejmo še višji potrošniški segment. Zadnjič se mi je potožila soseda, ki ima na tako imenovani elitni lokaciji sredi Ljubljane trgovino z drobno stanovanjsko opremo, tako dekorativno kot uporabno. Cene variirajo od zelo malo do precej. Promet da ji je padel za tretjino, je rekla in začela šimfati ljudi, ki pridejo v trgovino in iščejo nekaj za 10 evrov. Prav. Ampak ko se izkaže, da nekaj, kar jim je sicer všeč, stane recimo 14 evrov, rečejo, da to pa ne. Ne dajo. Deset pa pika. Ah, saj veste, kako je, sem pripomnil, recesija pa to, najbrž nameravajo prihodnje leto kupiti nov avto.In če smo že pri tem. Ko sem pred dvema mesecema zaradi usodne in klavrne okvare ostal brez avta, sem se s pomočjo in spodbudo skesanih slovenskih predstavnikov proizvajalca odločil za novega. Med poznavalci – se pravi med skoraj vsemi, na katere sem naletel – sem požel enoglasno zgražanje tako zaradi nenemške znamke kot še bolj zaradi dejstva, da v teh težkih časih kupujem avto. Zakaj pa ne?! Hja, zdaj se pač ne kupuje avta. Ta situacija me spominja na tistega britanskega prodajalca avtomobilov, ki mu ni in ni uspevalo prodati nobenega avta, čeprav je spustil cene na polovico. Potem pa je lansiral akcijo plačaj enega, odpelji dva. Zalogo je razprodal v trenutku. Ima še kdo kaj pojma o matematiki? Pa za zdravo pamet je že kdo slišal?Avto bom sicer čakal tri mesece, da ga sestavijo. Tovarna je bila na prisilnem dopustu. Niso sprejemali naročil, ker so imeli premalo naročil. Tako je danes z avtomobilsko industrijo. Voda jim v grlo teče, oni pa zraven še grgrajo. Za DVD-predvajalnik, vgrajen v vzglavnik, zaračunajo 1000 do 2000 evrov, za satelitsko navigacijo lahko še dvakrat toliko. Lahko pa greste v trgovino in kupite zadeve posebej za desetkrat manj. Avtomobilska industrija pa nič.Recesijo sestavljajo male ekonomske fikcije, tako rekoč fiktivni finančni fenomeni. Šele ko vse to povežemo, dobimo recesijo kot realnost. Že nekaj mesecev to opazujem, si po svoji laični pameti pač mislim svoje in se čudim, ampak počasi prihajam do spoznanja, da se pravzaprav ne dogaja nič nenavadnega, saj denar, ekonomija in gospodarstvo simbolizirajo fikcijo blagovne in duhovne menjave, jo zelo učeno in eksaktno interpretirajo in nenazadnje kot fikcija tudi funkcionirajo. S tem nočem odpisati njihovega smisla ali celo nujnosti, kaj šele minimalizirati problema recesije. Recesija je realna, vem, navsezadnje sem prav jaz ena njenih prvih žrtev. Ampak kljub temu mislim, da je vse skupaj zgolj posledica nekaterih sicer realnih ekonomskih problemov – ali absurdov, če hočete –, ki pa so sprožili verižno reakcijo svetovne psihoze. Razlika med svetom pred recesijo in svetom v recesiji je v tem, da je prej vladal optimizem, zdaj pa pesimizem. Recesija je konsenzualna globalna psihoza in samouresničujoča se prerokba: svetovna gospodarska kriza je dejstvo, ker ves svet verjame, da je res v gospodarski krizi; poleg tega pa zlahka najdemo razloge za potrditev svojega konservativnega ekonomskega vedenja, tako kot smo prej imeli vse razloge, da jih zanemarjamo.Recesija je streznitev, pravijo, tako ni več šlo naprej. Ni res. Sedanja ekonomska logika ni prav nič bolj realistična in racionalna kot tista prej. Nihalo je samo zanihalo od razsipnosti k skoposti.ediji nam butajo v glavo histerična sporočila, kje lahko kupimo čim več za čim manj. Potem pa se spomnijo, da je pred vrati božič in da »mnogi med nami« nimajo nikogar, s katerim bi se »poveselili in obdarovali«. Komplementarni del tega pritiska na potrošnike je farizejska solidarnost s tistimi, ki nimajo ničesar in nikogar. Zato si dopovedujemo, da moramo decembra pomisliti, kako bedno živijo. Moderna teorija populistične sreče uči, da ni mogoče biti srečen, če si sam in brez vsega. V času recesije pa se je to razširilo še na tiste, ki imajo nekaj in nekoga. Letos je tako rekoč zapovedano biti zaskrbljen.