Maja pred tremi leti sem poslal prvi prispevek v Dolenjski list. Nadvse sem bil vesel, ko sem prebral pogovor, ki ga je uredništvo imelo z našim znanim profesorjem dr. Pokornom o tem, da se je treba s hrano boriti proti raku in infarktu. Sam o tem govorim in pišem že skoraj 40 let. Že kot otrok nisem jedel vsega kar so drugi radi pojedli. Pa ne zato, ker je bilo vsega dovolj, ravno obratno. Do druge vojne smo živeli v gozdu. Oče je kuhal oglje in sam stesal bajtico za družino. Komaj smo preživeli vojno, žal brez očeta, ki je padel za svobodo. Ko sem odrasel, sem dobil službo miličnika na železnici. Delo je bilo naporno, jedel sem, kar je pač bilo na voljo. Moj notranji glas, ki mi je govoril, česa ne smem jesti, se je za nekaj časa potuhnil. Hudo sem zbolel in moral bi na tvegano operacijo. Spet se je oglasil moj jaz in mi povedal, da se lahko sam ozdravim. Tako je tudi bilo. Od takrat nisem več potreboval zdravnika. Spoznal sem, kako hrana odločilno vpliva na zdravje, dolgo življenje in na koncu na spokojno smrt. Iz moje nadzavesti, ki je, kakor pravijo psihologi, del kolektivne zavesti vseh ljudi, pa vedno znova prihaja zapoved, ki pravi: Pomagaj tudi drugim do spoznanja, da je hrana glavni vir zdravja ali bolezni."