A bili smo tam in ni nam preostalo drugo, kot da poiščemo prenočišče. Sledeč informacijam iz vodnika Lonely planet smo čisto na koncu mesta našli neke vrste hostel, ki pa je bil zaradi prenavljanja zaprt. K sreči sta tik poleg starejša zakonca kosila travnik pred svojo hiško in zopet smo z mimiko in mešanico srbo-hrvaško-slovenščine dopovedali, kaj iščemo. Neverjetno prijazna zakonca sta si vzela več kot uro časa za telefoniranje k znancem, gospa se je celo peljala z mano in mi pokazala pot do zasebnega penziona v središču. Čeprav je bil za naš žep predrag, na našo srečo ni vrgla puške v koruzo, temveč je poklicala še eno prijateljico, ki je bila nekakšna oskrbnica bližnje stavbe (hostla) s sobami, kopalnicami, savno in dnevno sobo s televizijo. Poleti je bila zaradi majhnega obiska zaprta, a je prijazna oskrbnica prinesla ključe s seboj in nam dovolila prespati v eni izmed sob. Že tako nizka cena (100 estonskih kron oz. 1600 SIT), je padla za polovico, ko smo pokazali, da bi spali v spalnih vrečah in ne bomo potrebovali posteljnine. Mogoče je k tako velikemu padcu cene malo prispevalo tudi to, da smo bili gospe simpatični, ker je tudi ona že obiskala Slovenijo seveda še v času nekdanje Jugoslavije. Še več gospa nam je ključ kar zaupala, le pokazala nam je, kam naj ga odložimo, ko bomo zapustili stavbo. Takšnega zaupanja, samo na dano besedo, v Evropi zlepa ne najdeš več.