Oda Prešernu je film o mladem slovenskem pesniku, Mihatu (Martin Srebotnjak), ki živi ob prehudi konkurenci. Kaj prehudi! Prešeren se mu ne zdi le prehuda konkurenca, ampak nelojalna konkurenca. Z drugimi besedami, Miha nima namena pasti za domovino in do konca svojega življenja upati, da bo ponovno vstal. S še bolj drugimi besedami, Prešeren ima na svoji strani celo Slovenijo, kar že itak ni fair niti objektivno, medtem ko Miha na svoji strani nima niti bejbe, s katero živi - v svojem stanovanju! In da bi bila mera polna, jo v postelji najde z drugim tipom. In ker mera ni nikoli dovolj polna, mu minister za kulturo (Brane Grubar) gladko malo naroči, da naj za potrebe Kulturnega praznika napiše mogočno, monumentalno, nenadjebljivo Odo Prešernu. Mihata kakopak zmrazi. A po drugi strani, ko tipa enkrat nategne bejba, je le še korak do tega, da začne pisati šlagerje po naročilu. Šlagerje za teraso... ee, za teraso Cankarjevega doma. Huje bi bilo le to, če bi ga poklical Michael Bolton in mu rekel, da naj napiše novo besedilo za njegovo priredbo pesmi »When a Man Loves a Woman«, ki jo kani na otvoritvi olimpijskih iger v Pekingu žgoleti ob spremljavi Kennyja G in Richarda Cleydermana. Mihata popadejo tesnoba, groza, depresija, preganjavica. Le koga ne bi, če bi se zanj zvalili vsi spomeniki, ki jih je Slovenija postavila Prešernu. In če bi ga ob tem rubil Petko. Če bi mu ob tem težil Đuro. Če bi mu ob tem svoje verze ponujal tudi sam minister. In če mu ob tem ne bi bilo jasno, zakaj Prešeren sploh potrebuje Odo. Woody Allen bi se ob gledanju te komedije tresel od strahu. Jamčim. Zdelo bi se mu namreč, da gleda grozljivko. Zanj bi bil to Psiho. Tuš! Janet Leigh! Kri! Hja, na lastne oči bi se lahko prepričal, da obstajajo hujše in bolj srhljive reči, kot so kompleks Franza Kafke. Hej, ali pa kompleks Ingmarja Bergmana.