Kot dečka so ga vpisali v marjanišče, kjer so ga vzgajale častite sestre. »Te vzgoje nisem maral, nune pa mene ne. Kolikor toliko so me vzgajala dekleta. Pisal sem jim pesmice, hodili smo v Tivoli … Te ljubezni so bile kot mlečni zobje – so izpadle, ampak bilo je strašno ljubko.« Zelenika si je moči okrepil med vojno, ko je delal kot hlapec na stričevi kmetiji. »Ko sem zlezel iz deških v fantovska leta, sem postal močan, da sem se moral skrivati pred eno ali drugo vojsko. Kot danes beremo, bi na eni ali drugi menda padel za domovino, sam pa sem ostal živ in z besedo za domovino. Edino, kar je res pomembno v človekovem življenju, je, da si otrok svoje dežele – od tu raste moč, od tod raste milost bivanja in vse ostalo.«