V uvodniku gospoda Bratuža 9. marca t.l. sem z veseljem zaznal svetel žarek v splošni temi nevednosti o uradni spravi med državami na splošno ter izrecno med Italijo in Slovenijo. Med večernim TV-dnevnikom 5. marca sem, ravno tako kot avtor uvodnika, tudi sam točno razumel izjavo slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da je sprava med Italijo in Slovenijo že dosežena. Ne v Piccolu ne v Primorskem dnevniku ni bilo to navedeno, kot da bi se nas ne tikalo. Ko bi bila sprava že dosežena, bi Slovenci ne bili še vedno tarča tolikih napadov in ponižanja s strani italijanskih nacionalistov, ker sprava med državami mora zaobjeti večino naroda. Dejstvo, da je bila ta informacija zamolčana, potrjuje moje prepričanje, da je sprava v troje, kot je bila zamišljena, politična past za Slovenijo. Zato da bi se ji Slovenija izognila, sem vložil pet let trdega dela v obdelavo in tudi teoretsko obravnavo temeljev mednarodne diplomacije sprave. To sem prvotno naredil kot somišljenik SSk. Če pa ravno to združenje označi omenjeni nesrečni predlog kot spravno dejanje, pomeni, da se ne zaveda nevarnosti, ki jo vsebuje. Kako mora potekati spravno dejanje, je znano tudi v Italiji, saj se ga je že poslužil bivši predsednik Scalfaro. Če sedaj italijanski vrhunski politiki ponavljajo isti predlog, to potrjuje, da je teza o pasti pravilna. Zame je osebno po tolikšnem trudu porazno spoznati, da pri vodilnih kadrih SSk še vedno prevladuje globoko nepoznavanje dejstev, saj ne manjka primerov, ki jih ni mogoče prezreti in s tem podcenjevati dejansko že dosežene sprave med številnimi državami po mednarodno ustaljenih pravilih. Sprava med državami je moralni obred, ki se mora izvršiti pred parlamentom ali podobno institucijo, ki zastopa narod. Ni samo stvar skupinice ljudi. V argumentacijah nekaterih politikov SSk, ki sem jih v zvezi s tem slišal in bral, mi je težko zaslediti nit minimalne logike. Dogovorjeni spravni dokument oziroma obojestranski dokument morata odobriti oba parlamenta. Le tako bo sprava dokončna in je ne bo mogoče izbrisati ne drugače interpretirati. Za bodoče vlade bi trajno veljala, ne glede na njihovo usmerjenost. To je bila in je še vedno moja iskrena želja. Če kdo sugerira, da hujskam, je v slabi veri. Dejstvo, da se tako vztrajno naglaša, da bo slovenski narodnostni skupnosti šlo bolje, če pride v Italiji do spremembe vlade, je ponovni dokaz, da je trditev o že doseženi spravi prazna bajka. Če pa SSk noče ali ne zna razlikovati med spravnim dejanjem in (vsekakor dobrodošlo) spravno gesto ter se poslužuje slednje za politične kupčije, se zna zgoditi, da se ta ali oni dosedanji zvesti volilec še premisli. S spoštovanjem Peter Merku’