Je bil to prvi znak latentne nestrpnosti in ksenofobičnosti slovenskega filma? Vsekakor. Absolutno. Okej, vmes je slovenski film v svoje čistunsko kraljestvo - specifično, v svojo Dolino miru (1955) - resda spustil črnca, Johna Kitzmillerja, kar naj bi bil znal slovenske kulturne širine, toda nikar ne pozabite, da ta črnec na koncu filma umre... da bi lahko živeli Slovenci. Ja, črnec pod nemškimi streli pade za Slovenijo, za svobodo "naše zemlje", za mir v dolini. John Kitzmiller - padalec v belem, "angel" - je bil prvi "sezonski delavec", ki je garal in zgorel za Slovenijo. Svoje žulje je pustil tu. Ne, "tujci" v slovenskih filmih niso bili dobrodošli. Vraga, še celo gastarbajterji niso bili dobrodošli - v Minuti za umor (1962) gastarbajterja umorijo takoj po vrnitvi iz Nemčije, bolje rečeno, vržejo ga z Ljubljanskega nebotičnika... ee, z novega slovenskega Triglava. Bosanci se v slovenskem filmu spet pojavijo šele po sedemnajstih letih (!), leta 1965, toda v izrazito podrejenem položaju - v filmu Po isti poti se ne vračaj so namreč le še sezonci delavci, ki garajo za Slovenijo. Bosanec, glavni junak, se spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril, kako je plesal s Slovenko, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel - pred Slovenci, ki so ga žalili, zmerjali z "bizantincem" in v njem videli le gangsterja... ee, le kalilca javnega reda in miru. V filmu Po isti poti se ne vračaj so Bosanci zidarji, ki gradijo Slovenijo, toda Slovenija jim ne plane v objem. Prav narobe - o evforiji ni več ne duha ne sluha. Slišati je le še nestrpnost, podcenjevanje in stereotipizacijo. In potem je šlo le še na slabše: dve leti kasneje - v filmu Zgodba, ki je ni - je bil sezonski delavec, mož iz "sosednje republike", le še posiljevalec, ki panično, napol metafizično beži pred Slovenci. Ja, v glavnem teče. Filma Po isti poti se ne vračaj in Zgodba, ki je ni, sicer vrhunska in niti malo ksenofobična, sta bila dokaz, da je slovenske romance z Bosanci in "Bosanci" konec, obenem pa sta bila tudi pojasnilo, zakaj v slovenskih filmih ni več Bosancev - in zakaj jih tudi v bodoče ne bo. "Južnjaki" so v Sloveniji in slovenskih filmih postali zgodbe, ki jih ni, nevidni ljudje. Še huje: slovenski filmi so naslednjih 25 let živeli v čisti, očiščeni Sloveniji. Ob gledanju slovenskih filmov si imel občutek, da v Sloveniji živijo le Slovenci. Bolje rečeno - slovenski film je "južnjake" izbrisal iz registra filmskih likov.