V Demokraciji (31. 1. 2008) pod rubriko zamejstvo in izseljenstvo je bil objavljen pogovor mojega dolgoletnega znanca, upam, da lahko ga označim za prijatelja, dr. Draga Štoke (predsednik SSO), še iz časov povojne epopeje demokratičnih Slovencev v zamejstvu, ko smo se soočali z napadalno in prav nič demokratično večino levičarskih titoistov in naposled tudi kominformistov, ki so vso svojo moč v glavnem uporabljali proti bolj liberalno usmerjeni SDZ (Slovenski demokratski zvezi), ki so jo vodili tigrovca dr. Josip in Branko Agneletto ter katoliški krog Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju (STO). Danes, po toliko letih boja z italijansko iredento (levo rdeče-črno, sredinsko in desno) za dosego legitimnih pravic slovenskega primorskega prebivalstva vzdolž obale od Milj do Tržiča (res prava Primorska) in goriško-videmskega ter rezijansko-kanalsko-čedajskega območja, ki je znova padlo pod italijansko državo po zaslugi jugopolitike do Slovencev, z veseljem vzklikamo: zaščitni zakon je dosežen. Popolnoma razumem, da moramo biti optimisti, toda ne tako otročje vneto za vsako drobtinico, ki pade z mize »ohcetarjev« vnovične združitve Trsta z »madrepatrio«. Ta zaščitni zakon (mimogrede o njem prof. Samo Pahor pravi, da je zločinsko imenovati ga zaščitnega) hvalimo že dolga leta. Nobene resne kritike ni bilo izrečene na njegov račun s strani uradnih »kritikov« matice in zamejskih »pokroviteljev« glede njegove efektivne vsebine, ozirajoč se na prioriteto ali ne, do drugih zakonov, ki urejajo družbene odnose na ozemlju, kjer naj bi bil ta zakon pristojen. Ali je kdo obravnaval neskladnosti z obstoječimi zakoni lokalnih uprav, kjer bodo baje imele pravico do »diskretnega usklajevanja« prav te lokalne oblasti, kjer nikjer ne piše, da bodo usklajevale v korist manjšine. Nekaj kritik, celo kar tehtnih, je bilo izrečeno na to Massellijevo umotvorbo že pred dolgimi leti, izrekel pa jih je publicist Paolo Parovel (čeprav levičar) v Glasu Janka Tedeška iz Kopra, ki pa je kmalu usahnil kot publikacija. Zakon je izoblikovala le italijanska vlada brez pomoči tistih, za katere naj bi veljal, zato mislim, da bo njegovo uresničevanje naletelo na še toliko ovir, da bodo naši potomci, lačni pravice, še dolga leta sprejemali drobtinice kot imaginarne potice in se nad njimi veselili, hvaležni celo, ker bodo deležni razumevanja »naklonjenih ideoloških tovarišev slovenskih komponent italijanskih strank«. Spet me bo kdo obtožil, da ne gledam v prihodnost, in mu moram dati prav, saj me preteklost uči, da prihodnost vidim vedno bolj oddaljeno in megleno, vsaj kar se tiče narodne zavesti in ponosa nacionalne identitete zamejskih Slovencev, ki bi morala biti porok moči proti načrtovani asimilaciji, ki jo skriva t. i. zaščitni zakon. Kar me je užalostilo, je izjava spoštovanega intervjuvanca na vprašanje, kako je s slovenskimi časopisi v Italiji. Dobesedno pravi: »Kar se tiče tiska, se Slovencem ne godi slabo. Imamo Primorski dnevnik, ki postaja čedalje bolj skupno glasilo Slovencev tako na levi kot na desni politični strani.« Ne, spoštovani dr. Drago Štoka. To ni res. Že leta prosim, da mi objavijo kak prispevek (in marsikateremu meni podobnemu), pa nisem tega doživel. In ne samo to, tudi na večkratno vprašanje, zakaj tak odnos do mene, nisem dobil odgovora niti namiga. In ta dnevnik (v bistvu še vedno pristranski Partizanski dnevnik) naj bi bil glasilo vseh Slovencev? Praviloma bi moral reči, da je glasilo le laški levici dopadljivih slovensko govorečih italijanskih državljanov. Zakaj ne moremo biti odkriti?