"Mi nismo šli na miting, ker smo bili določeni za zasedo. Zgodaj zjutraj smo se odpravili v visoki sneg," se spominja Rudi. "Ker pa je bila naša četa premajhna, ji je priskočila na pomoč še spremna četa, v kateri je bil tudi brat Ivan. Vedeli smo, da so šli iz Kostanjevice domobranci in Nemci, a da so že tako blizu, tega nismo slutili. Po naključju jih je odkril komisar, ki se je odpravil v gozd na potrebo. Vžgali so po njem, on pa je pribežal skozi zamete in ukazal umik proti Kostanjevici. Še štirikrat ali petkrat smo potem padli v zasedo. Kadarkoli smo krenili v hrib, da bi v gozdu poiskali kritje, se je od tam usula toča krogel, med njimi tudi dumdumke, ki so pokale v zmrznjenem snegu vsenaokoli. Na hrbtu sem imel granate in puško, a sem v globokem snegu vse izgubil," se tistih najtežjih časov v svojem življenju spominja Rudi.