Berija je malce ustavil kolesje NKVD, in to preizkušeno najprej je postrelil ves vodilni kader NKVD in na njihova mesta postavil svoje ljudi. To ne pomeni, da je bil Berija človekoljub, le toliko aretacij kot pod Ježovom ni bilo več. Zato pa so Berijo čakale nove naloge. Po sporazumu Hitler-Stalin si je Sovjetska zveza lahko postregla s polovico Poljske, romunsko Besarabijo, Litvo, Latvijo in Estonijo ter koščkom Finske. Taborišča so tako začeli polniti transporti iz na novo osvojenih ozemelj, številke so šle v milijone vojaki, državni uradniki, policisti, duhovniki, bogataši, plemstvo, intelektualci, vsi, ki so se kakorkoli bojevali proti sovjetom, emigranti, politiki1 Pridružilo se jim je še 6000 vojakov rdeče armade, ki so med zimsko vojno s Finsko padli v ujetništvo in so jim zato po vrnitvi v domovino odmerili pet do deset let zapora zaradi strahopetnosti. Na začetku druge svetovne vojne so se taborišča polnila z dezerterji, strahopetci in izdajalci, pa s Povolškimi Nemci, in ko se je vojna sreča obrnila, so začeli prihajati "izdajalci, ki so sodelovali z okupatorjem", torej krivi in manj krivi ter tisti, ki so vzeli pod streho nemškega vojaka. Zahtevali so tudi vse emigrante (tudi tiste iz 1918) v Nemčiji, Avstriji in na Balkanu, vse sovjetske državljane, tako tiste, ki so služili Nemcem, kot prisilne delavce in vojne ujetnike (ti so šli navadno v taborišča za deset let), pa še množico nemških vojnih in civilnih ujetnikov.