Ironija usode je bila, da so bili moški, ki so padli v ujetništvo blizu otoka Banka, zaprti le pet kilometrov stran od ženskega taborišča, v mestni ječi Palembanga, ki jo je Kempei Tai, japonska tajna policija, izbrala za idealno mesto za zasliševanje in mučenje. Nekega dne so ženske opazile, da se mimo njihovega taborišča, kakšnih sto metrov od njih, pomika kolona zastraženih moških. Bili so Evropejci. Naslednje jutro se je kolona zopet pojavila in nato je bilo tako skoraj vsak dan. Mahale so jim in jih tiho pozdravljale. Prav v tem času so del japonskih stražarjev v taborišču zamenjali lokalni javanski policisti. Do zamenjave je najbrž prišlo zato, ker je oblast v mestu namesto vojaške administracije prevzela civilna. Del vojakov je odšel na nove fronte. Novo stanje je ženskam olajšalo stike z moškimi, ki so korakali mimo njih. Nekega dne je skupina malajskih dečkov Margeritte Carruthers prinesla pismo njenega moža. V njem ji je sporočal, da je živ in zdrav ter v neposredni bližini. Konec avgusta je Shelagh Brown zapisala v svoj dnevnik: »Danes smo dobile paket od mož; nekaj mesa, margarine in fižola in v bungalovu je bila prava veselica.« Voznik tovornjaka, ki je vsak dan dovažal hrano tako moškim kot kasneje ženskam, se je dal podkupiti, zato so pisma, sporočila in paketi prihajali skriti v tovornjaku skoraj vsak dan. Seveda pa so bila najbolj zaželena osebna srečanja med obema spoloma. V mestu Palembang je še vedno obstajala majhna bolnišnica s tremi zdravniki in s holandskimi nunami, ki jo je vodil Karitas. Občasno so v njej kot prostovoljke pomagale tudi nekatere ujetnice iz ženskega taborišča. Njihov komandant Miachi je zato občasno dovolil, da posebno hudim bolnicam tam nudijo nujno pomoč. V to bolnišnico so prihajali tudi hudi bolniki iz moških taborišč južne Sumatre. Bolnišnica je tako postala kraj, kjer so se izmenjavala pisma, pošiljala zdravila in denar iz enega taborišča v drugo ter dogovarjala srečanja. Bolnišnica je bila razdeljena na tri oddelke: ženskega, moškega in oddelek za osebje. Med njimi so patruljirale japonske straže, ki naj bi preprečile medsebojna srečanja, kar pa jim ni vedno uspevalo. Včasih sta se tako lahko srečala mož in žena, mati in sin, brat in sestra. A pregledi ob prihodu in odhodu iz bolnišnice so bili natančni in ko so januarja 1943 pri neki bolnici našli kar