Tja v 30. leta tega stoletja seže spomin izkušenega gospodarja Franca, ki je trdno Povšinovo kmetijo pred tremi leti predal sinu Jožetu. Kot pravi Gorenjec prisega na red in jasne besede. Zato ne preseneča, če za čas med leti 1932 in 1936, ko je v »srbski ciganariji«, kot redoljubnež slikovito opisuje balkansko kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vodstvom dinastije Karadžordževičev, začel ravno v obdobju gospodarske krize spoznavati boj za preživetje v pogojih skope gorenjske zemlje, ne najde dobrih besed. Takoj po letu 1936 je šlo res malo na bolje, a kaj ko je bila vojna neprestano v zraku. Ko se je začela, se je kot vojak neslavne kraljeve vojske znašel v nemškem ujetništvu. Tega se je nekako rešil, kot najmlajši sin tudi rekrutacije v nemško vojsko, toda s seboj so ga vzeli partizani. Po kapitulaciji Italije je v nemški ofenzivi padel v ujetništvo, dal skozi kalvarijo številnih zaporov in taborišč, gradil protiavionska zaklonišča v daljnem Dresdnu in pristal na koncu na Tirolskem kot delavec na kmetiji. Imel je srečo, da mu je usoda naklonila klene hribovce, ki so imeli razumevanje za stanovskega kolego s sončne strani Alp. Vojno je tako srečno preživel, a kaj ko se je skoraj usodno pa se je zapletlo pri vrnitvi. Pobrala ga je Ozna in mu, bog ve od kod, poskušala naprtiti vohunske namere. Težak čas v šentviških škofovih zavodih ga ni zlomil. V začetku avgusta leta 1945 je živ srečno končal ujetniško kalvarijo in je na podlagi splošne amnestije lahko spet svobodno zadihal.