V splošni nesreči pa je zasijala celjska sreča, kajti Herman, ki se je bojeval blizu Sigismunda, je zvesto vztrajal pri kralju. Francozom sta skupaj priskočila na pomoč in se potem, ko je bila bitka izgubljena, uspela prebiti mimo Turkov in odnesti celi glavi. Sigismund Hermanu tega ni nikoli pozabil. Križarski pohod, v katerega je Herman seveda šel tudi zaradi osebnih ciljev, je bil končan. Herman se je nadejal plena, hkrati pa si je želel, da bi Turke odrinili čim dlje od Bosne, ki jo je hotel zase, saj je bil zaradi sorodstva z Kotromanići v vrsti za dedovanje prestola zelo visoko. Čeprav se mu upi niso izpolnili, pa je bil Herman kljub temu zadovoljen. Pridobil si je močnega zaveznika, ki mu je bil poleg tega še dolžan uslugo, saj se je moral kralj predvsem njemu zahvaliti, da ni izgubil glave ali padel v ujetništvo. Še bolj pa ga je Herman zadolžil po Lackovićevem izdajalskem pobegu (skupaj z nekaterimi izdajalskimi velikaši je pobegnil, da bi si rešil glavo), ko je »odstavil« Sigismunda in na Ogrskem prestolu ustoličil neapeljskega kralja Ladislava. S pomočjo zvestih privržencev, med njimi je bil tudi Herman, in spletkarjenjem pa je Sigismundu krono uspelo obdržati, čemur je sledila krvava rihta - prvi je bil seveda na vrsti Lacković.