Še nekaj biografskih podatkov. Evitino zlato obdobje so bila štirideseta, ko je Argentini zavladala ob Juanu Peronu, povzpetniškem generalu. Medtem ko je bil ves svet v vojni, sta po zgledu fašistične Italije zgradila polvojaško, poldelavsko nacionalistično diktaturo. Množice so nastradale, vendar pa so jih dokaj uspešno pitali z Evitinim glamurjem, ki resda ni bil poceni, skupaj z vojsko pa je uspešno blažil socialne nemire in državo kolektivno narkotiziral. Umrla je za rakom na maternici v Kristusovih 33-ih, na vrhuncu svoje moči, 26. julija 1952. Argentina je padla v trans žalovanja. Jasno, Peron je bil brez nje kot riba na suhem, tri leta kasneje je bil poražen v vojaškem udaru, po izgnanstvu v Španiji je 1973-ega spet postal predsednik, čez leto, ko je umrl, pa ga je nasledila žena Isabela. Ker pa je šlo vse narobe, je v državo prepeljala izgubljeno in balzamirano Evito, obudila njen kult in za krajši čas Argentincem, ki so spet padli v trans, pričarala videz sreče in idile.