Povsod po svetu so kulti v središču pozornosti ne samo plemen, ampak celih narodov. Oboževanje stvari in priseganje nanje izvira iz navad naših prednikov. Strastno zanimanje za kulte in običaje, ki so tako drugačni od življenja, ki ga živimo, je sprožilo ustanavljanje številnih društev, ki se ukvarjajo z okultizmom. Skozi večerno meglico, ki je prekrila pokrajino, se zasliši boben šamana, ki oznanja, da je najstarejši poklic na svetu v današnjih dneh še vedno živ. Arheologi so ugotovili, da so šamani delovali že v sivih začetkih našega človeštva, in odkrili njihove sledi, ki so stare 20.000 let. Šamanov, ki so hkrati mistiki, spiritisti, izganjalci zlobnih duhov, prerokovalci, pripovedovalci zgodovine in napovedovalci vremena, ne poznajo samo v Severni in Južni Ameriki, Aljaski, Sibiriji, Avstraliji, Aziji in Afriki, temveč tudi v Evropi. Šamanizem ima sicer v različnih deželah različne ceremonije, toda bistvo je povsod enako. Šaman je bil vedno tisti, ki je posredoval med zemljo in kozmosom, in da je nekdo postal šaman, je bila zanj velika čast. Toda vedno je bil to sin šamana in je nadnaravno moč torej podedoval, ali pa so ga za to izbrali duhovi. Marsikdo se je branil postati šaman, saj je bila odgovornost velika, toda zahteve duhov, ki so jih izbranci videli v sanjah, v vizijah ali prividih med težko boleznijo, so bile jasne. »Šolanje« za šamana je potekalo pod nadzorom starejšega šamana in je vključevalo daljšo osamo, predpogoj za to pa sta bili železna disciplina in nezlomljiva vera v svoje poslanstvo. Slaba stran tega je bila, da so bili pogosto izbrani za šamane duševno bolni ljudje, ki so kazali znake, podobne tistim, s katerimi so pravi šamani stopali v stik z duhovi. Ob posvetitvi za šamana je moral kandidat pasti v trans. S tem je doživel simbolično smrt in potem oživel. Nekatera plemena so po tem obredu slavila šamana ne več kot živega človeka, ampak kot pravega duha. Šaman je moral imeti za to znanje in duhovno