Vse, kar se ukvarja z nepojasnjenim, budi zanimanje širokih ljudskih množic. Ko govorimo o Mongoliji, se vprašanja nanašajo tudi na šamane in šamanizem. Zakaj potuje v to deželo več ljudi zaradi šamanov kot zaradi drugih turističnih značilnosti? Kaj vemo o njih? Kaj sem našla v naši literaturi? Preberite. Leden sibirski veter buči in zavija čez brezplodno pustinjo, zavit v senco dolge arktične noči. V majhni, grobo stesani barki sedijo možje in žene, pripadniki majhne izolirane skupnosti. Eden od mož, šaman, stoji v sredini. Začne tolči po bobnu. Monotono bobnanje se nadaljuje, dokler ne pade šaman v divji trans. Zdi se, da zgublja oblast nad seboj, skače in pleše naokrog. Vzklika ukaze nevidnim rečem in čudni glasovi odgovarjajo v tuljenju vetra. Duhovi ki mu pomagajo, so vstopili v svet. Kot v nezavesti pade na tla. Ljudje čakajo, saj vedo, da je šaman poslal svojo dušo na drugi svet, da se tam bori v njihov prid. Upajo, da jim bo mogel, ko se povrne, razložiti, zakaj je ulov tako slab, zakaj v morju ni mogoče najti rib in zakaj je neki mož zbolel. Povedal jim bo, kam so odšle črede jelenov, katere tabuje so prekršili, katere duhove so užalili. S šamanovo pomočjo bosta lačni in bolni preživela zimo. Za te ljudi iz tundre, močvirja in tajge je bilo življenje trd in grenak boj. Njihov obstoj je bil odvisen od občutljivega ravnotežja naravnih in nadnaravnih sil. Te sile so se lahko razjezile in vsa skupnost je bila ogrožena ob najmanjši nepravilnosti. Če je, na primer, jelenjad spremenila svoja selitvena pota in lovci niso mogli ubiti dovolj živali za zimsko zalogo, so njihove družine stradale do pomladi. Vsaka skupnost je imela svojega šamana, ki je uporabljal svoje znanje, spretnost in pomoč duhov, da je padel v trans in poslal svojo dušo v svet duhov za dobrobit skupnosti. To je bila nevarna naloga, saj je šaman moral doseči stanje ekstatičnega transa, ne da bi izgubil oblast nad seboj in zblaznel. Šamani so dosegli trans na različne načine: nekateri z monotonim bobnanjem in petjem, nekateri pa so uživali halucinogene gobe, npr. rdečo mušnico, ki je razširjena tudi v evropskih pravljicah. Mušnice rastejo v zmerno gozdnatih predelih in sibirska ljudstva so jih zelo cenila, zlasti Tunguzi, Jakuti, Čukči, Korjaki, pa tudi ugro-finska ljudstva, Hanti, Keti in Mansi. Nek popotnik, ki je obiskal Čukče leta 1870, poroča, da menjajo tri ali štiri severne jelene samo za eno gobo. Vsak šaman je, ne glede na to, kako je dosegel trans, imel boben, poslikan s figurami severnega jelena ali njegovega živalskega duha. Mnogi šamani so imeli tudi zrcalo, s katerim so lahko gledali v prihodnost. Prijateljski duhovi so navadno nastopili v podobah živali, in sicer medvedov, psov, kač, ptičev, severnih jelenov ali rib. Včasih so to bili duhovi prednikov ali drugih šamanov. Šamanizem se je stoletja – nekateri znanstveniki pravijo, da tisočletja – širil čez pokrajine daljnega severa:čez arktično tundro, čez gozdove subarktične tajge in južneje ležeče stepe. Na arktičnem območju je bilo življenje najtrše in najbolj primitivno. Ljudje so živeli v majhnih družinah ali plemenskih skupinah, ki so bile zelo oddaljene druga od druge, četudi so pripadale istemu plemenu. Možje in žene, ki so v tej kruti deželi pogosto bili lačni in izpostavljeni ostremu podnebju, so često trpeli zaradi negotovosti in živčnih bolezni, kot so histerija, obsedenost in koprolalija (obsesivna raba obscene govorice). Vsaka družina teh skupnosti je imela svojega šamana, navadno moškega. Šaman ni bil rodovni ali plemenski poglavar, temveč mož s prirojeno močjo in poklican od duhov. Bil je obseden od duhov, zato je, če je hotel doseči trans, potreboval manj halucinogenih gob kot drugi člani skupnosti. Šamanske seanse so bile divje, šaman je često kazal znake spolne nervoze. Vendar pa je, kadar ni bil poklican v svet duhov, živel in opravljal svoje delo tako kot drugi člani plemena. Med šamanizmom vzhodnih in zahodnih arktičnih ljudstev so bile razlike. Na vzhodu se je najstarejša oblika šamanizma ohranila med pri-