Da ima lahko od las koristi, je ugotovil šele v gorah, kjer razen mladiča črne koze, ki ga je našel mrtvega med skalovjem (iz krzna si je sešil kučmo), ni užival darov kakšne druge živali, ki bi jo lahko ostrigel, pomolzel, spekel njeno meso ali kako drugače uporabil. Na začetku jeseni je naredil motovilo, vreteno in vse, kar je bilo potrebno, da je iz črno modrih čopov naredil predivo, iz mladičevih reber, ki jih je hranil v senci in jih potem v vrtincu vode temeljito opral, pa je izdelal dolge pletilke, s katerimi je nato dolgo časa (kolikor je bilo pač potrebno!) pletel rokavice, brezrokavnik, šal, nogavice, odejo, dva puloverja in celo okrasno preprogo za pred svojo jamo , na katero je z zvarkom iz encijana zapisal Izpoved vere. Po pravici povedano je bilo tudi njegovo spodnje perilo narejeno iz las, ki so mu ves čas rasli in jih je bilo treba striči na vsake štiri ure. Z leti bi se lahko odpovedal spodnjemu perilu, a je nekoč, potem ko se je naučil razpoznavati črke in jih povezovati med seboj, prebral Pravila pobožnega Pahomia Velikega, kot so delo prevedli v samostanu Dobruşa, leta 1929, po zapiskih Svetega Teofana Puščavnika. Prvo, česar se je spomnil iz omenjene knjižice, je bilo: »Gorje tistemu, ki bo šel s tega sveta, da bi se posvetil Gospodu Jezusu Kristusu, ne da bi se ravnal po Njegovih zapovedih!« Potem je bilo tu še dejstvo, da se je oblačil v oblačila iz grobih las in se opasal tudi zato, da bi ohladil vročičnost moškega telesa. Tako je Onufrie med skalovjem, kamor se ni povzpel nihče, ne pastirji z ovcami in ne ljudje v uniformah in ne popotniki, ki jih privlačita narava in neznano, takšen, kot je pobegnil iz delovnega taborišča, brez nahrbtnika ali cule na ramenu, trpel veliko pomanjkanje. Naprej je pogrešal majhno Sveto pismo s kot bolhe velikimi črkami, ki ga je skril v vzmetnico v spalnici zapora, saj mu na kraj pameti ni padlo, da bi ga nosil v rokah. In tako je s svojo roko, s konico kraguljevega peresa (pravega peresa ali pa gosjega si na tej višini nisi mogel zamišljati), za črnilo je uporabljal neke vrste borovničevo olje, za papir jelovo lubje, ki ga je ob jutrih skrbno prešal in ga skladal kot suha polena, začel znova sestavljati, kar mu je ostalo v spominu. Lahko bi se reklo, da je v šestnajstih letih tam preživel Evangelij po Onufrieu, bizarno besedilo, polno prizorov in omemb Svete Device, ki je v resnici bilo gomila, pravzaprav več deset gomil, nekaj kubičnih metrov (še sreča, da se je zatekel v veliko jamo, v kateri je bilo dovolj prostora za skladiščenje) lesa, lubja, ki se je sčasoma začelo luščiti in pokati, ki ga je nabral prav tisti, ki je nanj pisal, v različici brez primere, Sveto pismo. Operacija, napor, da bi se spomnil, ustvarjanje, priprava materiala za pisanje in pisanje samo so zahtevali ogromno časa, več letnih časov, veliko hrane in počitka, meditacije, premišljevanja od zgoraj o svetu spodaj, pri tem pa je bilo treba skrbeti, da tam nisi puščal znakov preživetja, prav tako ga je navduševalo, da se je oziral kvišku, da bi odkril stvari zgoraj, mirno, včasih neučakano, je čakal na tretji prihod iz nebes Brezmadežne, vseh Devic Device. Bila je tista, ki mu je zaupala projekt in svojo voljo. Še dobro, da je bil Onufrie, ki so ga krstili za Gherghea in potem klicali Čopko, edini, ki je slišal udarjanje dežja, piš vetra, žvižganje ali stokanje po vrhovih, padanje perja in listja, letenje, čivkanje in hojo ptic, majhnih ptic na skalovju, pepelnato sivih in preplašenih, pa velikih ujed, sivih in neustrašnih, ki so jadrale nad prepadi in meglicami. Voda je prihajala od Boga, iz starodavnih vodnjakov ali žlebov iz kamna, ki jih je napolnil rahel dež, vedno dobra pitna voda, tudi če je imela poseben okus. Za zalivanje ni imel časa, saj se ni zanimal za vrtnarjenje in ni s svojimi rokami posadil ničesar, le devet grmov divjih lilij v obliki križa, pet v ravni črti proti vzhodu in po dva na levi in desni strani črte, ne pri skrivališču, ampak malo stran, da ne bi bilo videti, da je to storila roka smrtnika, in bi tako vzbujalo pozornost. Ko so vsi grmi zacveteli, in zacveteli so šestnajstkrat, je verjel, da se bo Mati božja približala in napolnila nosnice z blagim vonjem in si otrla obraz z drobnimi cvetovi. Čakal Jo je dan za dnem, ne da bi navada skrhala njegovo upanje. Govoril Ji je hote ali nehote, Ji pripovedoval o sanjah ali dogodkih iz vasi, kjer so ga klicali Čopko in ga krstili za Gherghea, o mestih, skozi katera je šel, o taborišču, večkrat se Ji je zahvalil za prvi in drugi prihod iz nebes. Jo napadal z upanji in s predvidevanji. Včasih je imel občutek, da so se oblaki povezali v podobo ženske, podobno Njej. V jasnih nočeh se je narisal svod, našel je množico zvezd, ki so posnemale njeno podobo. Dušo in telo je moral pripraviti na to, kar je sledilo, še strožji je postal, pogosto se je spovedoval, bil je sam svoj spovednik, prosil je odpuščanja, najprej zaradi predrznosti, da je spovedoval in dajal odveze, šele potem tudi za druga dejanja, vselej zaradi traparije, ko je s konicami škarij zbodel levo stegno Deteta na ikoni, na predvečer Svetih nadangelov Mihaela in Gabrijela. Sveče za spoved in za maše v jami pred ikonostasom, ki ga je poslikal prvo zimo, je izdelal iz osjega voska, ki ga je le stežka nabral v duplinah, ko je dimil gnezda in na milost in nemilost prenašal pike. Druge sveče je izdeloval iz smole, po istem postopku kot prve; smolo je najprej stopil na ognju in potem zlil v tanko in ravno steblo bezga, ki ga je očistil strženov, še prej pa vanj počasi za stenj vstavil niti nekdanje zaporniške uniforme. Kar se obhajila tiče, se je v pomanjkanju grozdja naučil delati vino iz robid, a si svetega obhajila ni drznil vzeti takoj po spovedi, ampak je samega sebe kot meniha, ki je na vsakem koraku našel greh in iskal nove poti kesanja, hudo kaznoval. Nekoč je Onufrie sam sebi ukazal, naj enaindvajset dni moli po dvajset rožnih vencev, ker je med postom Svetih Petra in Pavla, ko se je zaobljubil k molku, nagovoril medveda. Na močvirnati jasi je po vseh štirih nabiral hojevino, z mislimi je bil drugje in sploh ni opazil, da se je med koprivami pojavil medved, ki se je postavil na zadnje šape in grozljivo zarjovel, ga pljunil in nekajkrat obkrožil, on pa ga je pogledal naravnost v oči, dvignil desni kazalec v zrak, kot je to storil še večkrat potem, ko je nosil slamnik, in hitro povedal zagovor proti uroku, ki ga je njegova mati uporabljala proti steklim psom, niz ritmičnih poganskih besed, za katere nikoli ne bi pomislil, da se jih bo spomnil, in pri tem pozabil na zaobljubo. Zver se je spustila na prve noge in obstala na mestu, nato se je ulegla na trebuh z grlom in brado proti tlom in zacvilila. Ko mu je Onufrie pokazal hrbet in odšel, mu je medved podložno sledil na razdalji štiridesetih korakov, ne da bi se mu bolj približal ali se oddaljil od njega, kar je trajalo ves teden, v nočeh ga je čakal v travi pred jamo, podnevi pa ga je spremljal, ko je šel nabirat les in gobe, iskat vodo, smolo in čaje, zapustil ga je le, kadar ga je odgnal s kamenjem in z grimasami (kletvic ni bilo slišati), ker je njegov gospodar hotel v samoti čakati tretji prihod Device iz nebes in Njeno zapoved. Med puščavništvom si je postavljal lažja in težavnejša pravila, tako kot je z vsemi stvarmi na svetu, od bose hoje in neskončnega ponavljanja kakšne molitve pa do nošenja debelega križa iz bukovega lesa na hrbtu in podaljševanja strogega posta od mlaja do polne lune. Tudi njegova samota je imela odtenke in tako je slovnici pokazala, da je mogoče pridevnik popoln v ženski obliki (ki ustreza samoti) stopnjevati. Eno so bili časi, ko je pozabil na obstoj sebi podobnih, drugo pa je bilo, ko je poredko naletel na njihove znake, sledove škornja, cigaretni ogorek, prazno steklenico, ki je ohranjala vonj po žganju, posušen ratluk, skrite med pomečkanim in zmletim listjem repinca. S škarjami je naredil še sedem zarez na prstu, zadnja je bila še vedno bolj podobna rani kot pa brazgotini, to pa je pomenilo, da je minilo približno sedem let in četrt, odkar se je Devica prikazala pri vhodu v rudnik bakra, ko so nekje v daljavi, na nekem vrhu, od katerega so ga ločevale številne doline s prepadi, ljudje začeli nekaj graditi. Ni jih mogel videti, razdalja je bila prevelika, ni razumel, kaj počnejo, lahko je opazil kot lešnik veliko materino znamenje ali ognojek na močnih ramenih, točko, ki se je začela svetiti tako pri svetlobi kot tudi v temi, verjetno so streho prekrivali s pločevino ali pa zagnali električni generator. Malo pozneje, ne veliko po omenjenem 16. maju, ko je ostro železo zarezalo v notranjost desnega kazalca, da bi iz njega priteklo veliko krvi in tako opozarjalo na čas, ki je minil od prikazovanja Matere Svetega Deteta, je bilo devetič, ko se je iz sopare prikazal stolp, pobarvan v rdeče in belo, ki so ga postavili na materinem znamenju, za večino dokaz, da so postavili televizijski ali radijski oddajnik, kar ga je vznemirilo in osupnilo, saj je bil prepričan, da so ljudje spodaj povsem ponoreli in se ne priklanjajo več svetemu križu, ampak pisanim drogovom. Neke noči, ko je naletaval rahel mrzel dež, ko je ponavljal psalme iz Evangelija na jelovem lubju, ko je pomakal jastrebovo pero v borovničevo olje, je zaslišal zvok, ki je bil podoben gromu, in šel ven opazovat nevihto. Zunaj je mirno deževalo, na daljnem vrhu pa si lahko opazil plamen, kot da bi strela udarila v drog in stavbo pod njim. Onufrie je upihnil svečo, na hitro povedal molitve in potonil v globok spanec. Na ustih in vekah se mu je narisal nekakšen nasmešek, ker je nebeška strela udarila v brezbrižnost grešnikov. Tretjega jutra, ko je zalival grme divjih lilij, je pri korenini enega od njih, tistega, zasajenega proti vzhodu, našel majhen usnjen mošnjiček, zavezan z vrvico. Notri so bili skrbno prepognjen listek, svinčnik in košček porjavelega in zmečkanega, toda čistega papirja, ki je bil namenjen odgovoru. Ni bilo kaj veliko prebrati: »V dimnik sem jim vrgel štiri granate. Oče, odpusti mi!« Nekaj časa je obstal z listkom v rokah, kot metulj, ki so ga zapoznelo pretresle iskre eksplozije, saj je iz malomarnega pisanja brez ločil na mestih, kjer bi morala biti, razbral, da je njegova samota samo iluzija, da so ga v okolici opazovale tuje oči, iz skalovja, iz sence gozda, vedele so za njegove poti, ure, njegovo veselje, spoznale so veliko stvari iz njegovega skrivnega alpskega življenja. Najprej je pomislil, da bi zbežal v jamo, kot da bi se tam ostro in presenetljivo sporočilo lahko zabrisalo in bi stvari spet bile kot nekoč, a se je usedel na velik oglat kamen, šel s prsti skozi zavito brado in izmenično pogledoval najprej mravljišče na tleh in potem stavbo, iz katere se ni več kadilo in se tudi na soncu ni več svetila, na njej ni bilo več droga z rdečimi in belimi progami, vedoč, da menihu, tudi če je metal kamenje v medveda, ni usojeno, da bi pregnal izgubljeno ovco. Čez kak teden, potem ko se je pomiril z mislijo, da se je v tisti divjini naselila še ena človeška duša, je pograbil svinčnik-kol (bil je dolg štiri ali pet centimetrov) in dovolil roki, da je drsela po rjavkastem papirju: »Jaz, nevredni duhovnik, ti odpuščam in te odvezujem vseh grehov,« se je začelo njegovo pismo, ki ga je, preden ga je dal v usnjeni mošnjiček in ga skril v grmu divjih lilij, dopolnil z blagoslovom in jedrnato razlago, kako je treba sprejeti sveto obhajilo, požirek vina iz robid, ki ga je po kapljicah treba natočiti v posušen želod, začepljen s slamico. Njuno dopisovanje je bilo dolgo in izčrpno, ne da bi pri tem presegla telegrafski stil ali da bi pošiljatelj in prejemnik pogledala drug drugemu v obraz. Eden je iskal milost pri Bogu, potem ko je zagrešil drzna dejanja, drugi pa se je kot spovednik znašel pred pričevanji, ki si jih v preteklosti še zamisliti ne bi mogel. Že na samem začetku sta zamenjala skrivališče sporočil, saj je neznanec menil, da bi grmi divjih lilij, nameščeni v obliki križa, pet v vrsti in po dva na levi in desni strani, lahko pritegnili sumničave poglede. Tako sta si za poštni nabiralnik izbrala kot pest veliko in kot laket široko luknjo v skali, ki sta jo zamašila z apnencem in jo potem uporabljala še šest let. Danes ne bi bilo prav nič nenavadno, če bi človeku, ki je skrival svoj obraz, svoje korake, gibe, svoj zaselek in svoje cilje, rekli gorski borec proti komunizmu, njegova identiteta bi se izgubila v pepelu časa in vonju po plesni v arhivu urada za matične zadeve, nihče ne bi z odlomki iz njegovega življenjepisa prekril porumenelega rojstnega lista ali rubrike v Matični knjigi živih, morda je še živ in prejema pokojnino, morda njegove kosti gnijejo kdo ve kje. Takrat ko so si med seboj delili sovražna območja, ki so jih med seboj povezovali z redkimi in jasnimi epistolami, je razkril, kako je v gorski koči člane partije ločil od drugih, jih pripravil, da so vstali, da bi peli kraljevo himno, medtem ko je on v olju zanje cvrl zvezke s srpom in kladivom in jih nadzoroval, da so pojedli vse do zadnjega kosa, tudi platnice. Povedal je tudi, ne da bi se zmenil za lepopis (je pa upošteval pravopis in ločila), kako je prerezal jekleno vrv na neki vzpenjači in kako je ustavil partijo backgammona med podporočnikom in praporščakom, prvemu je z velike razdalje razstrelil bučo, da je padla naravnost na igralno ploščo in so se ploščice in kocke razletele po tleh krčme, v kateri so preživeli popoldan. Njegove nenavadne spovedi, zlite na papir in izrečene pod štolo v bližini oltarja, niso bile samo dejanja, povezana z orožjem (nekatera neuspešna, kot je bil načrt za iztirjenje vojaškega tovornega vlaka z oznakami v cirilici, ki je drvel proti vzhodu, ali poskus, da bi iz črne Volge rešil vdovo, ki ga je skrivala v svojem sadovnjaku), bile so tudi dogodki brez vonja po smodniku, kot je bilo valjanje z vdovo, najprej pod razcvetelimi jablanami in slivami, potem s plodovi, pa zrelimi sadeži, pa z odpadlim listjem, nato s popki in spet pod razcvetelimi drevesi. Seveda neznanec ni imel daru tercijalk, da bi krivdo iskal drugod kot pa v izvoru in duhovniku ni polnil glave s kršitvami strogega posta ali rednih molitev. Ta ob pomoči svinčnika ni omenil veliko stvari, ki bi jih drugi gotovo obelodanili, po svojih zakonih je izbral tisto, kar je bilo vredno priznati, omenil je krajo soda žganja in v nekaj vrsticah tudi valjanje s samim seboj, ko se ga je polotila strast in je v zapuščenem skalovju videl prikazni. Kar se Onufriea tiče, je pri vsakem prejetem pismu (med dvema pismoma so včasih minili meseci) s svojim obnašanjem pustil prostor raznovrstnim živalskim primerjavam: zvil se je v klobčič kot jež ali skril kot želva v oklep, lističe je razgrinjal s strahom in z radovednostjo srnjaka, ki je pozoren na poskoke in pljuskanje žabe, prežvečil je vsebino kot sit bivol in jo stežka in dolgo prebavljal, kot kača prebavlja miš. Tujcu je vedno odpustil in ga odvezal vseh grehov, čeprav je bila pot od duhovnikove blagosti do zategovanja življenj ali kaznovanja telesa vse do navdušenja dolga. V nenehnem čakanju na Mater Božjo je Onufrie naletel na nekakšnega svetega Jurija z nevidno podobo smelega pivca žganic, ki se je bojeval z neukrotljivim zmajem v vaseh in mestih, ki je namesto Svetega križa postavil steber, pobarvan v belo in rdeče, in ki je menihe, duhovnike in pripravnike metal v temnice, da bi laže pretental ljudi. In če je rožljalo orožje in je tekla kri (zmaju je bila od toliko glav vsake toliko odrezana samo ena), je moralo biti kot v vojni. Oba, asket in heroj, prvi s tremi imeni (meniškim, zemeljskim in vzdevkom), zadnji z zamolčanim imenom (moral ga je imeti, saj ni bil duh), nista dvomila, da se je v časih soočenj zrak napolnil s sovraštvom in slo po maščevanju (oblak prahu, ki ga je dvignila črna Volga, ki je izginil skupaj z vdovo, je bil videti bolj grozeč in obremenjujoč kot vsi oblaki). Kot stari borec, ki ga je podžigala gorečnost maščevanja, je bil neznanec prepričan, da vsaka zaseda kliče k blokadi in vsako dejanje povzroči represijo, pa ne zato, ker bi se držal rime ali drugih strogosti poezije, ampak ker vojske, ki se ima za nepremagljivo, nič ne razdraži bolj od partizanov in njihovih pobesnelih napadov. Ni daleč dan, ko bodo vojaki obkolili gore in preiskali vse soteske, kupe grušča, gozdove, grmičevje, visoke planote, pobočja (Onufrie si je zamišljal, da jih bo toliko kot zmajevih lusk), proti vrhu bodo zožili krog iskanja, na vse strani bodo poslali pse, na mravljišča in debelo prst pašnikov bodo postavili bajonete, pri vhodih v podzemne jame in jame v skalovju bodo zakurili ogenj, da bi z dimom na plan zbezali vsako živo bitje, ki bi se skrivalo v njih, med iskanjem sledov bodo s sitom pretresli vsak kotiček, željni, da krokarjem, jastrebom in črvom prepustijo otrdelo in mrzlo truplo. In da bi vsaj eden od njiju še videl nebo nad svojo glavo ob koncu tistega dneva, je bilo treba predvideti veliko stvari, se pripraviti, si zamisliti najhujše gorje, da bi lahko še pravočasno našel protistrup kot pri zastrupitvi. Tujcu se ni zdelo dovolj, da kot poštni nabiralnik uporabljata luknjo v skali, začepljeno z apnencem, bal se je, da bosta, ker je pogosto hodil tja iskat nova sporočila, končala tako, da bosta skrenila s potke in padla v prepad. Zato si je izmislil sistem signalizacije, ki sta ga dolga leta zvesto upoštevala, tako da je eden izvedel, kdaj piše drugi, in sta okoli skale lahko mirne volje rasla plevel in trava, ne da bi ju poteptali podplati škornjev. Ko so dejanja postajala vse bolj mučna in so se hotela zliti v dopisovanje, da bi jima bilo odpuščeno, so se na deblu posušene smreke pojavili veliki klobuki gob, ki niso rasli ne previsoko in ne prenizko, da jih ne bi opazile oči, ki so vedele za njihov namen. Ko je bilo dejanjem odpuščeno prek besed, ki jih je izgovoril Gospodov služabnik, se je goba preselila na padli javor, na katerega trohnobi so se naslajale raznovrstne golazni, ki so jih kljuvali majhni ptiči, ki so bili plen za dihurje, skobce, rise in podlasice. Listki so, takoj ko so bili prebrani, končali v ognju, pepel je bil stresen v vodo, da bi izginil. Njuna skrivna šifra se ni omejila na najavljanje dopisovanja, saj so še kozli z žvižgom opozarjali čredo, kadar je bilo to potrebno, volkulje pa so svoje mladiče skrivale v jamah in votlinah. Ker je skrival svoj obraz, svoje ime, skrivališče in poti, je neznanec dobro varoval svojo kožo, ni pa mogel usodi prepustiti svojega spovednika, ki ga je nekoč opazil v spremstvu krotkega medveda, kot da bi ta bil pes, in ga včasih opazoval, kako si je strigel šope las na glavi in jih dajal v žep. Ker ga previdnost in podrobnosti niso zanimale, se tudi ni zmenil za vse večjo podobnost kakšni zveri (brada mu je zrasla do popka in njegova oblačila so bila videti kot razmršen kožuh). Menih se je vedel kot otrok, ki je pomirjen s svojim otroštvom, to pa ne pomeni, da je bil nemočen ali nedolžen, pač pa le brezbrižen do sovraštva, ki je tlelo med ljudmi. Ni zahteval varovanja niti si ga ni želel, a je naneslo, da je moški, ki je nekaj prevzel od svetega Jurija, imel tudi lastnosti angela varuha. Tako se je zgodilo, da so se s podboja ali visokega žleba prikotalili kamenčki, ko je grozila nevarnost, ali je bila bukova veja zasajena v venec iz smrekovine, znak, za katerega sta vedela le onadva, in se je Onufrie moral, kjer koli je že bil, umakniti v jamo in vhod prekriti z zavesami iz bršljana in vnaprej pripravljenimi kamni. Pozimi so plaz sprožile snežne kepe, bukovo vejo je zamenjala kepa iz slame, ki je bila podobna gnezdu, bršljan je zamenjal posekan bor, zapičen v sneg. Dogovorila sta se tudi za znak v primeru grozote, izjemno resnega položaja, če bi se vojaki tako nagnetli skupaj, da bi se zmaj zaradi toliko lusk učlovečil in začel žvižgati, ko bi jih iskal. V takšni okoliščini (nenadni? okrutni?) bi se trikrat zaslišalo oglašanje krokarja in po premoru še dvakrat, sledilo bi ritmično ponavljanje omenjenega zvoka in z ene od sivih sten skale, ki je bila suha, saj je gledala proti jugu, bi privrela voda in se lesketala na soncu. Zadnji del njunega dogovora, nekakšna potrditev obsega in neposredne grožnje nevarnosti, je predvideval, da se bo tujec nahajal v neposredni bližini invazije v uniformah in mu bo uspelo odstraniti jez, s katerim je pred časom spremenil smer vodnega toka. Ker pa so stvari pač od Boga dane in se ponavadi pričakovanja ne izpolnijo, vojaku, ki je skoparil z naboji in granatami (pa ne zato, ker ni bilo nikogar, da bi vanj streljal, ampak zato, ker je bila rezerva z orožjem borna), ni uspelo odstraniti hloda, s katerim je zajezil vodo, pa tudi če bi to storil, ne bi ničemur služilo, saj ju je sovražnik obkolil nekega deževnega jutra, ko je bila stena skale mokra, sonce pa zakopano pod oblaki. Tistega neizbežnega dne, ki ga je zaslutil že v lističu, najdenem v grmu divjih lilij, in ga zaužil za obhajilo z vinom, ki ga je po kapljicah natočil v posušen želod, tistega dne, o katerem si je zamišljal nešteto stvari in ga je vsakič spreletel srh zaradi reči, povezanih s prihodnostjo, je Onufrie vlival sveče iz osjega voska in v rumenkasto zmes pazljivo dajal stenj. Najprej ga je osupnil ptič, ki je taval po bučnem vesoljnem potopu, ki mu ni bilo konca, potem mu je iz rok padla vroča posoda, na dlaneh ni čutil opeklin, šel je na dež in za seboj vlekel šop bršljana, ki je visel nad vhodom, ne da bi popravil kamenje na vrhu kupa, stekel je proti potočku na levi strani jame (kot se je naučil iz enega od pisem), se vzpenjal po ozki mokri poti, vse dokler ni našel leske, ki se je nagibala nad deročo vodo, se oprijel stebla in splezal nanj, ne da bi se dotaknil tal (da ne bi pustil sledov ljudem in psom), in nato splezal na sosednje drevo, oklepal se je spolzkih vej, in od tam na smreko, kjer je imel pripravljeno skrivališče. Ni se tresel, ni izgubil glave, ni počakal, ni se zmenil za glasove, ki so se v nekem trenutku znašli prav pod njim. V nosnicah je čutil cigaretni dim, opazil je nekaj vojaških čepic, ves čas je poskušal ugotoviti, ali imajo oči Brezmadežne barvo vojaške opreme.