Ob koncu druge svetovne vojne je Trst osvobodila jugoslovanska armada pod Titovim vodstvom. V mestu je uvedla vojaško okupacijsko upravo, da bi se bila po šestih tednih zaradi zavezniškega odpora do sovjetskega vpliva na severnem Jadranu prisiljena umakniti. "Stalna začasnost" na novo ustanovljenega Svobodnega tržaškega ozemlja pod zavezniško oblastjo je postala vsakdanja stvarnost. Trajala je do leta 1954, ko je z londonskim sporazumom italijanska diplomacija, ki je ozemlja, izgubljena na bojišču, tradicionalno znala dobro pridobiti za zeleno mizo, zabeležila pomemben dosežek: Trst je postal sestavni del italijanske države, kraško zaledje pa je prešlo pod polno jugoslovansko in s tem slovensko oblast. Trst, nič več strateško pomembno pristanišče, je postopoma padel v pozabo kot od države razvajeni italijanski cul-de-sac, onstran katerega za prevladujočo tržaško javnost obstaja na vzhodu le neprijetna zemljevidna belina. Najbrž ni nobeno naključje, da so cestni smerokazi na italijanski strani meje vsaj še pet let po slovenski državni samostojnosti leta 1991 trmoglavo vztrajali pri oznaki za neobstoječo državo: "Jugoslavija".