Z njim se je strinjal Dia Rašvan, ki na kairskem Inštitutu za strateške študije raziskuje zgodovino in prakso različnih struj političnega islama. »Nikoli nisem verjel, da vojaške akcije militantnih organizacij načrtujejo v enotnem vojaškem poveljstvu ali politični centrali. Če bi obstajalo enotno vodstvo, Egipt ne bi imel dveh oboroženih skupin, ampak eno,« je kategorično zagotavljal. »Pripadniki alžirske Gie in Fisa zagotovo poznajo ljudi Hasana el Turabija iz Sudana. Pripadniki političnih kril egiptovskih Muslimanskih bratov nedvomno komunicirajo s političnim krilom Hamasa v Jordaniji in Gazi, s Hezbolahom se, če ne drugje, srečajo na konferencah muslimanskih držav. Vendar nikoli nisem zasledil nikakršnega indica, da bi za oboroženimi napadi kjerkoli stal centralni komite, ki načrtuje, koordinira in financira napade. Praviloma pride do političnega nasilja v lokalnem kontekstu brez mednarodnih povezav. Napad v Luxorju pa ni tipičen, ni podoben ničemur, kar smo do sedaj poznali, in nima logične zveze z nobeno od domorodskih oboroženih skupin. V nasprotju pa je tudi s sedanjo politiko zaprtih vodstev egiptovskih organizacij, ki poskušajo doseči dogovor z vlado.« Egiptovska vlada je najbolj glasno od vseh zatrjevala, da je bil napad organiziran od zunaj, in je s prstom kazala na Sudan in Afganistan. Dokazov pa ni bilo nobenih, luxorški incident je padel v pozabo, med opazovalci je prevladalo mnenje, da je bil napad reakcija na grozljivo stanje v egiptovskih zaporih.