Ko je evforija zaradi britpopa pojenjala, so tudi Oasis malo padli v pozabo. Od tretjega albuma Be Here Now iz leta 1997 so se vsi naslednji slabše prodajali, uspešnic je bilo vedno manj, velike stadione so zamenjale malo manjše dvorane. Kar rahlo smešno je bilo, da sta se Gallagherja še naprej obnašala kot na vrhuncu kariere in ob očitnem nezanimanju javnosti še vedno govorila, da so Oasis največji bend na svetu. Če že niso polnili naslovnic glasbenih revij, so bili toliko bolj prisotni v tabloidih. Leta 2002 se je Noel s še dvema članoma skupine v Indianapolisu zaletel z avtom, Liam pa se je v münchenskem lokalu pijan stepel, brcnil policista v rebra in v pretepu izgubil dva sprednja zoba. A se je kmalu vse obrnilo na bolje. Album Don't Believe the Truth iz leta 2005 je bil po dolgem času spet deležen večje pozornosti, mogoče tudi zato, ker je na njem igral bobnar Zak Starkey, sin beatla Ringa Starra. Takrat je bila seveda na sceni že povsem nova generacija rock skupin, mnoge med njimi, na primer Arctic Monkeys, The Killers, The Coral in Kasabian, pa so kot vzornike navajali prav Oasis. Noela pohvala s strani mlajših kolegov ni nič omehčala. Raje se je spravil na mirni karakter in ne ravno rokersko obnašanje novih idolov britanske mladine, skupine Arctic Monkeys in njihovega pevca, Alexa Turnerja: »Ne moremo pričakovati, da bo vsak, ki pride mimo, tako dober, kot smo mi. Oni niso taki fantje. Zelo jim je nerodno zaradi slave in teh stvari. So pač produkt svojega časa. Sramežljivi dečki z medmrežja. Ampak lahko bi se malo nasmejal, tale gospod Turner. Res je nesrečen mali pesjan.« Kot že rečeno, nekatere stvari se pri Oasis nikoli ne spremenijo. Vedno so bili za pozornost in slavo pripravljeni narediti in reči vse, samo da se je okoli njih dvigal prah. In prav to je – poleg kopice odličnih pesmi – čar skupine Oasis.