Morda je Ruggiero precenil evforijo ob uveljavitvi skupne evropske valute pri vseh drugih članicah nove monetarne unije (in celo širše) ali pa se je zgolj naveličal še naprej skrbeti za videz proevropskosti vlade, katere gospodarski minister Giulio Tremonti se je proslavil z izjavo, da evro služi za zabavo opicam, ki mahajo z zastavami, lažnim zdravilcem, šamanom, čudotvorcem in bankirjem. Seveda pa je malo verjetno, da bi politik in diplomat njegovega kova, ki se je začel piliti v daljnih šestdesetih letih na italijanskih veleposlaništvih v Moskvi in Washingtonu, prebil številna leta v bruseljski evrokraciji in se povzpel do šefa Svetovne trgovinske organizacije, padel v past evronavdušenja, ki ga Italija že uvodoma ni hotela deliti z novimi monetarnimi brati. Prej bo držala teza, podkrepljena tudi z zadnjimi zahtevami centristične Marjetice znotraj italijanskega levega centra, da mora premier (tako namestnik predsednika senata D'Amico) v parlamentu razložiti svojo zunanjo politiko in da je vsiljivec Ruggiero s svojim odstopom pravzaprav že začel to njegovo predstavitev. Seveda pa lahko ta stane Berlusconija podpore vodje severne lige Bossija in v tem primeru bo prva žrtev evra, odstopljeni Renato Ruggiero, zgolj navidezna.