Leta 1977 -- ja, v letu Bližnjih srečanj tretje vrste -- je igrala v Scorsesejevem muzikalu New York, New York. Nič posebnega, epizodna, tako rekoč hipna vlogica, huh, le toliko, da je Jimmyja Doylea - Roberta De Nira -- posvarila: {#8220}Luštkan si -- izogibaj se mamil.{#8221} Toda ko so bila Bližnja srečanja tretje vrste v sklepni fazi postprodukcije, je ugotovila, da kontakt z zunajzemeljskimi bitji ni najhujše, kar se ti lahko zgodi -- na lepem je izvisela. Prerivanje za avtorstvo in credits je vzelo šalo. Pri h'woodskih moverjih & shakerjih je padla v nemilost, vsi so se obračali stran, telefoni so zvonili v prazno, svet se ji je zrušil, na tiskovnih konferencah je sedela daleč od Spielberga, njen rolodex je bil zrel za antikvariat, njena odvisnost od pomirjeval in mamil pa je prešla v fazo, ko jo je lahko tolažila le misel, da je Mick Jagger še vedno živ. In hej, če se Mick po vseh tistih inputih farmacije še vedno zjutraj zbudi, se bo tudi ona -- le da se je ona zjutraj zbujala v kaos, no, v glavo Travisa Bicklea. In taka ni bila zaradi vietnamske vojne. Potrebovala je več pomirjeval kot John Belushi in Frances Farmer skupaj -- in seveda, kokain je metala na mizo tako kot Al Pacino v Brazgotincu. H'woodski studii so jo odstavili, bolje rečeno, nobenemu njenemu projektu niso več prižgali zelene luči, tako da je zlagoma pristala kot najemniška producentka pri malih, kratkoživih, napol garažnih, low-budget video firmah a la Vestron. In film The Beat, smet iz tega obdobja, na njenem rezimeju izgleda kot dr. roman na rezimeju F. Scotta Fitzgeralda.