Kajti varovanje avtoritete institucije z Beethovnove ni edini strankin argument za podporo večinskemu sistemu. Tukaj je še navidezna ter od drugih strank in ustavnega sodišča izsiljena dilema, ali je zakonodajna oblast avtonomna ali ni oziroma ali imajo poslanci pravico, da glasujejo po svoji vesti ali ne. To navidezno dilemo, ki v resnici ni nič drugega kot zgolj retorično vprašanje, saj ustava poslancem zagotavlja, da so pri odločanju nevezani na kakršnakoli navodila, je s podporo večinskemu sistemu treba spraviti z dnevnega reda, meni LDS. In s svojim, v tej točki sicer utemeljenim ustavobraniteljstvom pade v luknjo, ki si je res ni sama skopala, si jo je pa sama izbrala: "Če naj se torej odločitev poslank in poslancev v Državnem zboru po vsebini ujema z odločbo ustavnega sodišča, potem to ujemanje ne more in ne sme izhajati iz pravne prisile, temveč zgolj in samo iz njihove avtonomne politične odločitve..." Z drugimi besedami: avtoritete ustavnega sodišča kajpak ne branimo zato, da ljudje ne bi več norcev brili iz v njem zbrane druščine pravnikov, marveč v imenu pravne države in pravnega reda; ali pa bo ta pravni red spoštovan ali ne, ni stvar pravne prisile, marveč je stvar svobodnega političnega premisleka (poslanca). Je vprašanje moje (poslančeve) politične samo-volje, mojega (poslančevega) voluntarizma.