Letošnja biatlonska sezona, ki se je končala s tekmami v Hanti-Mansijsku, je bila v znamenju nemških biatlonk, ki so v skupnem vrstnem redu osvojile prvi dve mesti (Andrea Henkel in Kati Wilhelm), njihovega rojaka Michaela Greisa, ki je prvič v karieri osvojil veliki kristalni globus, Oleja Einarja Bjørndalena, ki je v sezoni zmagal kar enajstkrat, ter Raphaela Poireeja, ki se je v Holmenkollnu poslovil od aktivnega tekmovanja. Zadovoljni pa so lahko tudi v slovenskem taboru, ki so svoja pričakovanja bolj ali manj izpolnili. V ženski konkurenci sta bili Tadeja Brankovič in Teja Gregorin enajsta oziroma dvanajsta, proti koncu sezone, natančneje od SP v Anterselvi naprej, pa sta se prebudili tudi Dijana Grudiček in Andreja Mali. Zlasti Gregorinova je v tej sezoni izjemno napredovala, in če bo njen napredek šel še naprej v podobni smeri, bo kmalu stala na zmagovalnih stopničkah, kar je v letošnji sezoni na Pokljuki uspelo le Brankovičevi. Za obe velja, da sta bili še nekajkrat blizu prve trojice, vendar jima je vedno zmanjkalo ali malce sreče ali pa se jima je v nepravem trenutku zatresla roka. Toda dvojec T & T še zdaleč ni rekel zadnje besede in nanj gre v prihodnosti še kako računati. Delno tudi zaradi zdravstvenih težav v skupnem seštevku ni višje uvrščena tudi Grudičkova, morda pa se bo končno prebudila še Malijeva, ki postaja vse bolj zanesljiva strelka, zato pa ima več težav s tekom. Žal jim od mlajših sledi le Tamara Barič, ki na mladinskem SP ni izpolnila pričakovanj, toda gre za nadarjeno biatlonko, ki ima v primerjavi z našo najboljšo četverico to prednost, da je praktično od mladih nog biatlonka. Vendar bodo morali v biatlonskem vodstvu kaj hitro poskrbeti za podmladek, da se tudi v ženski reprezentanci ne bo ponovila zgodba iz moške, ko so po slovesu Tomasa Globočnika, Saše Grajfa, Marka Dolenca in Janeza Ožbolta padli v krizo, iz katere se še vedno niso izvlekli, čeprav so na dobri poti. To predvsem velja za 21-letnega Klemna Bauerja, ki je vrhunski »material« in se je po SP v Anterselvi začel redno uvrščati med dobitnike točk svetovnega pokala. Več je od sezone pričakoval Janez Marič, ki je prvi cilj, to je Sloveniji povečati kvoto tekmovalcev na štiri, skupaj z Bauerjem sicer izpolnil, ni pa izpolnil svojih osebnih pričakovanj, ki so, in to je edino pravilno, zelo visoka. Nekajkrat je bil blizu vrhunskemu izidu, toda vedno, ko je prišel do tega, je visoko uvrstitev zapravil v streljanju stoje, kar je pri njem že očitno psihološka prepreka.