Lobanjske arterije so bile močno otrdele, prizadeto je bilo tudi srce. Nemški nevropatolog Otto Vogt je preučeval Leninove možgane. Opazil je presenetljivo veliko število celic in njihovo strukturo primerjal s tistimi, ki jih najdemo v mišicah vrhunskih športnikov. Lenin je namreč svoje možgane treniral, da bi povečal svoje umske sposobnosti. Stalinovo truplo je pregledalo devet zdravniških komisij. V eni možganski polobli so našli žarišče krvavitev, ki so povzročile nepopravljive motnje pri dihanju in krvnem obtoku. Razširjene krvavitve so zajele srčne mišice, želodčno sluznico in črevesje. Pregledi so pokazali, da Stalinove bolezni ni bilo mogoče ustaviti. Obseg poškodb tudi kaže, da je bila njegova zmožnost za delo omejena, vendar se delu ni odrekel niti tedaj, ko so se pokazali resni bolezenski znaki. Leninovo zdravje se je zamajalo že pri oseminštiridesetih letih, ko bi lahko začel uživati sadove svoje revolucije. Njegovi sodelavci so pri njem opazili bledico, podočnjake in utrujenost. Večkrat se je opotekel in poskušal zajeti zrak, medtem ko se je naslonil na kak kos pohištva. Visok krvni tlak mu je močno poškodoval arterije. Lahko bi dobil trombozo ali embolijo. Bolezen se je širila, večkrat ga je zadela blažja kap. Javnost so o njegovi bolezni prvič obvestili na kongresu Sovjetov 1. decembra 1920. Lenin je zahteval, da govori prvi, in povedal je, da je zelo bolan. Potem je odšel na oddih v Nižnji Novgorod. Oddahnil si je, saj ga je vendar nadomeščal Stalin. Po mesecu dni je mislil, da si je dovolj opomogel, zato se je vrnil v Moskvo. Toda delo ga je spet izčrpalo in spet je moral na oddih. Imel je strašne glavobole, bruhal je in se zvijal od bolečin, dokler ni zaradi strdka v možganih padel v komo. Prizadeta je bila žila v levi možganski polobli, kjer je center za govor. Vendar se je izvlekel. Julija 1922 se je vrnil v Moskvo, držati se je moral diete, ne delati več kot pet ur na dan, dva dni v tednu pa počivati. Decembra se je za svojo delovno mizo zgrudil. Od takrat je bil privezan na posteljo, govoril je nerazumljivo. Marca 1923 mu je tretji napad dokončno vzel dar govora. Zdaj je bil nem in brez moči, človeška razvalina. Životaril je še osem mesecev in umrl 21. januarja 1924. Stalin je medtem oblast trdno prevzel v svoje roke, zvesto sledeč svojemu načelu, da je srečen