Pri petnajstih letih, ko sem mi je razlil slepič, sem že bila v predoru, o čemer si nisem upala povedati nobenemu od domačih, pozneje pa sem videla, da to opisujejo tudi drugi, in svetloba, ki sem jo videla, je bila nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla v življenju. Potem me je glas vprašal, ali želim k svetlobi ali nazaj, in po dolgem premišljanju sem se odločila, čeprav mi je glas rekel, da bo ogromno težav, da grem nazaj. Ker tudi zdaj nočem takoj umreti, od 24. marca jemljem močna, čisto nova zdravila, ki so imela na začetku neznosne stranske učinke. Pritisk se mi je tako znižal, da sem bila do oktobra skorajda v omedlevici, v telesu pa se mi je v treh dneh nabralo šest, sedem litrov vode. Junija sem padla v komo, vendar so me našli. Mislili so, kako hudo mi je, ampak to je bil blažen občutek, slišala sem druge ljudi, sama pa sem bila absolutno srečna, duh in duša sta bila skupaj v temi telesa. Hotela sem se vrniti, hotela sem nazaj v življenje, da bi lahko drugim povedala, da to ni nič hudega. Takoj ko mi je odleglo, sem šla v Trst, na sladoled. Potni list sem pozabila doma, vendar so me čez mejo spustili brez njega. Pol leta je od tega, mir, ki sem ga začutila, pa mi je ostal. Blažen mir v meni in zaupanje v vse, kar me čaka.