Boji za prebitje obroča so trajali dva dni in dve noči. Začelo se je s topniškimi napadi bosanske vojske z Igmana na Ilidžo, nadaljevalo z delovanjem štirih bosanskih tankov in enega oklepnika, končalo pa s pohodom bosansko-hercegovske pehote. Vse je šlo dobro, tako dobro, da je morala JLA uporabiti svoj zadnji argument, letala, iz katerih je Igman bombardirala s kasetnimi bombami. Zgodilo se je tudi nekaj, za kar je vodja tankovske enote Ibro kasneje v poltemi vojaške kuhinje rekel, da se zgodi enkrat v tisoč primerih. Granata je padla naravnost v kupolo oklepnika in v njem raztrgala štiri fante, eden od treh tankov, ki so imeli po nekaj granat, pa je padel v jarek in obtičal v njem. Nič nenavadnega glede na to, da ima bosanska stran tako malo tankov, da ne sme niti enega vkopati, ampak morajo vsi po vsaki izstreljeni granati drveti naprej po ulici proti drugemu mestu, kjer so potrebni. Jutro smo dočakali v oblaku prahu in dima, vse naokoli se je širil vonj po ožganem, Bolgar (neki hosovec) pa je zahteval, naj mu dajo rokavice, da bo pobral ostanke trupel svojih padlih tovarišev. Proti sili in krivici si nemočen, bi rekli pesimisti, čeprav poveljnik Ademović ne misli tako. »Položaj je z vojaškega stališča izjemno težak, tako rekoč brezizhoden, samo v Sarajevu,« pravi, »sicer pa imamo 160.000 vojakov in prednost na pomembnih strateških točkah.« Vse skupaj je pravzaprav veliko hujše, kot je videti iz zgodbe enega od številnih pogumnih ljudi. V nasprotju z bosansko je srbska stran sicer res v stanju moralne otrplosti, vojaško pa je še vedno v veliki premoči.