Nadalje je vložila pobudo za oceno ustavnosti zakona o Sovi, saj je med inšpekcijskim nadzorom posumila, da je določba, na podlagi katere obveščevalno-varnostna služba med strateškim nadzorom telekomunikacij sestavlja zbirko osebnih podatkov, v nasprotju z ustavo. Kritizirala je napovedano uvedbo novih večnamenskih osebnih izkaznic, saj da ministrstvo za notranje zadeve ni pripravilo ocene tveganja za kršitve zasebnosti. Kritizirala je način satelitskega sistema cestninjenja, ki naj bi ga uvedla država, ter opozarjala na nepravilnosti pri komuniciranju NKBM z malimi delničarji. Zadeve so kulminirale sredi julija, ko je njen urad padel v jarek, ki je nastal v boju proti »tajkunom«. Pooblaščenka je bila obtožena, da je vladno službo »ovirala« pri izvrševanju nadzora nad trgovskimi centri. Ko je varuh konkurence Jani Soršak v Mercatorju, Tušu in Sparu zasegel elektronsko pošto, v kateri naj bi bili dokazi o kartelnem dogovarjanju med trgovci, je informacijska pooblaščenka ocenila, da je bil s tem storjen nedopusten poseg v zasebnost, saj tajnost pošte ščiti ustava. Preiskavo je ustavila, Soršak, sicer uslužbenec ministrstva za gospodarstvo, pa je pooblaščenko obtožil, da ščiti interese kapitala. Ta očitek je sovpadel s kontinuirano kampanjo vladne koalicije, ki v zadnjem letu kriminalizira del slovenskega gospodarstva in ga povezuje z interesi opozicije. Tako je diskurz predstavnikov vladne koalicije Natašo Pirc Musar umestil na področje temnih sil kontinuitete. »Vsaka kritika strokovnih mnenj je legitimna, vendar pa je za naše razmere značilno, da se nestrinjanje sprevrže v neposreden napad ad personam,« je položaj, v katerem se je znašla pooblaščenka, ocenil profesor s katedre za upravno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Bojan Bugarič. »Že prejšnja vlada je diskreditirala neodvisne inštitucije, za vlado Janeza Janše pa so tovrstni napadi še posebno značilni. Če se ne strinjajo s protikorupcijsko komisijo, napadejo njenega predsednika, če se ne strinjajo z ugotovitvami urada informacijske pooblaščenke, napadejo njo osebno. S tem je vedno diskreditirana tudi funkcija, katere nosilec je napadena oseba.« Gre za funkcije, kakršne opravljajo tudi računsko sodišče, državna revizijska komisija ali, navsezadnje, ustavno sodišče. Predstavljajo varovalke v razvejenem sistemu oblasti. Bugarič kot značilen primer potrebnega temeljnega zaupanja v neodvisne inštitucije izpostavlja odločanje med Bushem in Gorom na ameriškem vrhovnem sodišču po volitvah leta 2000. Odločitev sodišča, da ne bo dovolilo ponovnega štetja glasovnic, je bila očitno sporna, vendar jo je protikandidat Gore sprejel brez očitkov, saj je prišla z najvišje sodne inštitucije, ki ima velik ugled. »Če debata ne poteka na ravni strokovnih argumentov, temveč na ravni obtožb, težko pričakujemo, da bodo državljani tem inštitucijam priznali legitimnost,« opozarja dr. Bugarič. Čustva državnega organa