živela brez njega.« Pograbila me je za roko. »Potrebovala te bom, Špela. Moja najboljša prijateljica si.« Ob teh besedah sem v grlu začutila velik vozel in skoraj me je začelo dušiti. Iva je zaprla oči, jaz pa sem sedela poleg nje in v grozi pomislila, da sem padla v jamo, iz katere ni izhoda. Zdaj ji pomoči nisem mogla več odreči. Ne, dokler je bila v takem stanju. Hkrati pa je moje srce hrepenelo po njenem fantu. Bivšem fantu. Ob misli, da sem bila ravno jaz tista, ki je sprožila njene muke, sem hotela vstati in zbežati. Pa sem obsedela in počakala, da je zaspala. Nato sem se odpravila v kuhinjo, kjer sem že prej odkrila sporočilo njenega očeta, da se bo vrnil ob treh. To je bilo čez petnajst minut. Nikakršne želje nisem imela, da bi ga srečala in mu morala pojasnjevati, zakaj njegova hčerka izmučena leži v postelji. Na listek sem nakracala nekaj besed o tem, da se Iva slabo počuti in mora nekoliko počivati. Nato sem v naglici zapustila stanovanje. Šele zunaj, na soncu, sem normalno zadihala. Počutila sem se, kot bi me povozil velik tovornjak. Zdaj sem bila jaz tista, ki je potrebovala pomoč.