Viktor Žakelj ni Vrhničan, vendar je z njo povezan, saj je v mladeniških letih treniral vrhniške košarkarje in kar precej časa preživel med mladimi na Vrhniki. Do pred petimi leti je bil nekaj časa predsednik nadzornega sveta Industrije Vrhnika. Tik pred uspešno sanacijo tovarne je nova, Janševa in Bajukova oblast pripeljala v IUV nove nadzornike in novo upravo. Konec zgodbe je znan. Te dni se vrača na Vrhniko s knjigo Vrhniški Trubarjev kolaž. V njej so objavljeni prispevki dr. Smrekarja, zagotovo enega izmed najboljših naših umetnostnih zgodovinarjev, nato sociologa prof. dr. Marka Kerševana, ki pojasnjuje, da je mogoče biti kristjan na protestantski (in tudi na kateri drug) način in Žakljevo razmišljanje o Vrhniki in Vrhničanih nekoč in danes. Gre za prizadeto, za marsikoga tudi provokativno zapisano Žakljevo razmišljanje, ki ga je vredno prebrati. Viktor Žakelj je tudi predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, ki je usmerjeno v negovanje protestantskih vrednot in – tako kot večina razmišljajočih Slovenk in Slovencev – sodijo, da je bil čas protestantizma (in tudi protireformacije) najpomembnejše duhovno in politično gibanje v 16. stoletju in čas, ko smo dobili pisano besedo, bili poimenovani za Slovence in Ljubljana za središče Slovenije. Zato se ga je vredno spoštljivo spominjati tudi z vidika slovenske (in evropske) sedanjosti in prihodnosti. Žakelj o svojem prispevku v Vrhniškem Trubarjevem kolažu ne piše, saj pravi, da je vse zapisano v knjigi, ki je izšla minuli teden in bila 21. oktobra predstavljena v gradu Bistra. Ste Žirovc, na Vrhniki pa ste »gostovali« kot košarkarski trener in pozneje predsednik Nadzornega sveta Industrije usnja Vrhnika. Toda najprej nas zanima, kako so vas zaznamovale Žiri, vas, ki je skozi zgodovino bila znana kot razvit kmetijsko-obrtniški kraj in zmeraj nekako na prepihu? Večkrat sem razmišljal o tem, kako rojstni kraj, bivalno okolje zaznamuje človeka. Da ga, o tem ni dvoma. Rodil sem se med vojno. Ko me je mama nosila, je izprosila nemško oblast, da očeta niso mobilizirali v nemško vojsko. Če bi ga, se morda ne bi vrnil in lahko bi ostal brez očeta tako kot mnoge moje sošolke in sošolci v takratni osnovni šoli in nižji gimnaziji. Prav imate, pred vojno so bile Žiri kmetijsko-obrtni kraj. Življenje je bilo trdo. Po vojni pa se Žiri intenzivno industrializirajo. Postanejo delavski kraj. Dela je bilo nenadoma dovolj, a Žiri ostajajo še vedno na koncu sveta, kot pravi pesem učiteljice Končanove, ki je zdaj naša lokalna himna. Tedaj kraj ni bil ne socialno ne kako drugače diferenciran. Ljudje so bili med seboj tako ali drugače povezani, si med seboj pomagali. Družili smo se otroci in starši. Svet zunaj Žirov nas ni kaj prida brigal. Oče je bil delavskega porekla, moder človek in deloholik. Ne spomnim se, da kdaj ne bi delal. Mama je bila kmečkega porekla, navezana na zemljo in zavezana običajem, ki so veljali. Pri nas ni bilo nobene politike. Dokler je bil živ ded, so se možaki včasih spomnili prve vojne, bojev na soški fronti, saj veste … »šturm«. V takem okolju, prijaznem in delovnem, sem brez težav naredil osnovno šolo. Do šuštarije, ki je bila pri nas v rodu, nisem imel veselja. Ker je bila moja sestrična učiteljica, soseda pa se je šolala na učiteljišču, so tudi mene poslali tja. Čeprav nimam posluha, sem naredil sprejemni izpit. Bržkone je k temu pripomogel tudi sorodnik, ki je bil tedaj profesor glasbe na učiteljišču. Verjetno si je dejal: »Naj mu bo. Če nima posluha, bo pa za kaj drugega!« Sem pa zaradi družine in okolja, v katerem sem odraščal, zavezan vrednotam dela, bil in ostal na strani dela ter (moderni) socialist. Lahko rečete tudi socialist socialnoliberalnega prepričanja, ali na kratko – levičar. A moji prijatelji in prijateljice iz otroštva, pa tudi poznejši so tudi drugačnih svetovnonazorskih in političnih prepričanj kot jaz, vendar nikdar nismo imeli problemov. V življenju ste opravljali različne dolžnosti. Bili ste učitelj, predsednik občine, poslanec in voditelj politične stranke. V katerem »poklicu« ste se počutili najbolje? Današnja politična desnica rada baja o tem, kako je bilo v bivšem, seveda nedemokratičnem sistemu, vse planirano, sistem vertikalno neprehoden, partizansko poreklo naj bi utiralo sleherno življenjsko pot. Moj oče ni bil partizan, prek brata, ki tudi ni bil, bil je pa moj bratranec, njegov sin (ki so ga Nemci ustrelil na Blegošu), pa je partizanom z obutvijo precej pomagal. O svojem sosedu, mladostnemu prijatelju, ki je bil zagret domobranec, je rekel: »Ah je neumen, smili se mi revež ubogi.« S tem hočem le reči, da sem živel v tolerantnem okolju in zato sem dobil tudi pomembno nazorsko in politično širino. Vse, kar sem delal (tega pa je bilo obilo), sem rad delal. A pozor: nič v mojem življenju ni bilo posebej planirano, prihajalo je, kot je prihajalo, tudi slučajno. Za vse, kar sem delal, sem bil vedno tudi formalno usposobljen ali pa sem se po najkrajši poti v hodu, kot se reče, usposobil. Kako ste povezani z Vrhniko? Je to le šport? Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz časov, ko ste na Vrhniki igrali in trenirali košarko? Na Vrhniko in Vrhničane sem čustveno navezan. V tem okolju sem preživel najlepša leta svojega življenja in s tistimi, s katerimi sem se tedaj spoprijateljil, sem še danes povezan. Pred leti pa sta me tedanji minister prof. Mramor in mag. Žunič prepričala, da sem prevzel nadzorni svet IUV. Skupaj z zelo sposobno in delovno upravo smo že splavali nad vodo. In nato se je zgodilo, kar se je … O tem naj odloči sodišče. Žal mi je delavcev in tudi osiromašene Vrhnike, ki zdaj več nima pomembnejših podjetij. Kultura diha na škrge, športa ni, tudi ne košarke, ki je bila v mojem času ponos Vrhnik. Spominov na mladostna leta na Vrhniko je veliko. Seveda pa o meni veliko pove dejstvo, da sem pri prijaznem Prizmiću prvič zvedel in pokusil travarico. Vam gre na smeh? Lahko, a še danes sem vesel svoje neukosti. In zdaj se spet vračate na Vrhniko s knjigo Vrhniški Trubarjev kolaž? Kakšno je njeno sporočilo? Uredil sem Vrhniški Trubarjev kolaž, v katerem so trije pisni prispevki: doktorja Smrekarja, ki je zagotovo eden od najbolje šolanih umetnostnih zgodovinarjev – članek je visoko strokoven in sem naj še posebej ponosen; drugi prispevek je napisal sociolog, prof. Kerševan – bralec se bo lahko prepričal, da je mogoče biti kristjan na protestantski (in tudi na kateri drugi) način; tretjega pa sem prispeval sam in zadeva Vrhniko in Vrhničane, nekoč in danes – gre za relativno kratek, prizadeto in za nekatere morda celo provokativno napisan prispevek. Skice krajev, ki so tako ali drugače povezani s protestantizmom in Trubarjem, pa je pripravil arhitekt Lojze Drašler. Vse grafike sem skrbno opremil z verzi doktorja Toneta Kraševca in Antona Aškerca. Knjigo je jezikovno prečistila moja snaha Tina, oblikoval jo je sin Gregor, tehnični urednik pa je bil Kazimir Rapoša. Prepričan sem, da bo knjiga imela mnogo bralcev. Športu se niste odpovedali, saj vas lahko srečamo tudi na različnih maratonskih tekmah? Gre za izziv starejšega človeka, da meri svoje moči? Šport imam v krvi. Z ženo Heleno kar veliko kolesariva, pešačiva, pozimi smučava, poleti plavava in rad odigram še partijo tenisa in seveda – zelo rad tečem. Sem slab tekač, a velik navdušenec. Tekmovalno sem se izživel na Vrhniki in me ne bremenijo nobene potrebe po tovrstnem dokazovanju. Vrniva se k politiki. Nekaj časa ste delali v kabinetu predsednika Predsedstva SRS Franca Popita, ki je tudi bil Vrhničan. Kakšne spomine imate nanj? Vidite, to je spet eden od slučajev, ki so spremljali moje življenje. Spoznal sem ga kot toplega človeka, ki veliko bere. Kot samotarja, dejansko neveščega javnega komuniciranja, zvestega svojemu prepričanju in partizanščini. Je velik rodoljub. Žalostno je, da se nekateri, celo njegovi bivši sodelavci, ki mu za časa njegovega aktivnega delovanja preprosto niso bili kos, še vedno trudijo, da bi skalili njegovo javno podobo. Ponosen sem, da sem z njim sodeloval neka. V odločilnih časih za Slovenijo ste bili najprej podpredsednik SZDL in nato predsednik Socialistične stranke? Če sva odkrita, takrat je vse kar dišalo po socializmu in v politični srenji ni bilo ravno dobro sprejeto. Žal ali pa je to dobro za družbene razmere pozneje? Imate prav, a to sem vedel že takrat, ko sem stranko (so)ustanavljal, kajti jasno mi je bilo, da bo Slovenija potrebovala moderno socialistično stranko. V tem mojem ravnanju je bilo, po mnenju nekaterih, nekaj meni lastnega donkihotstva. Vendar ne gre le za to. Jaz namreč nikoli ne pozabim prijateljev in sodelavcev, ne jemljem nazorov in političnih prepričanj kot garderobne artikle, nimam podedovanega nazora – vse s tem v zvezi sem sam premislil in domislil, nikoli nisem politike jemal kot nekaj, kar mi mora prinašati materialne koristi – zato so me v politiko praviloma vabili (in me še vabijo). Ko ste socialisti v tedanji skupščini SRS predlagali referendum o osamosvojitvi, se je zdelo, da se malce šalite, saj je vaša skupina sodila med umirjene poslance, ki trezno premislijo vsak naslednji politični korak? To je bil skrajno premišljen korak, del političnega okolja pa je v začetku res mislil, da se »hecamo«. Drugi del pa se je zahteve, ki je bilo najbolj zrelo dejanje našega osamosvajanja, ustrašil, dobesedno bal. Da je temu res tako, naj povem dvoje: prvo, mnogi naši vrli politiki, ki imajo danes polna usta slovenstva, so tedaj (za vsak primer) najemali stanovanja v sosedni Avstriji. In to nesramno »lastninjene« pobude, ki je bila pobuda Socialistične stranke Slovenije, kar je dokumentirano v vseh domačih in tujih pisnih in elektronskih medijih, v vseh uradnih dokumentih, so nam ukradli. Ne bom navajal imen tatičev, da ne bi po nepotrebnem spet sprožal laži o tem v tistem obdobju naše zgodovine, bom pa, če bo le čas, nekaj dokumentiranega objavil. Veste, osamosvajanje je bil pri nas predvsem vsenarodni kulturno-politični proces, ki ga je omogočil padec berlinskega zidu. Storili ste še eno napako, ko ste se socialisti združili s tedanjimi Drnovškovimi liberalci in nato povsem pokopali socializem. Vaši ljudje so se zgubili v mega stranki, ki je resnici na ljubo bila sicer pragmatična, vendar povsem brezidejna stranka. Bi, če bi ostali socialisti še kot stranka, danes bilo kaj drugače na slovenski politični sceni? Počasi, prosim. Jaz sem bil takrat že formiran in politično tudi kar izkušen človek. Pravijo tudi, da marsikaj vem in znam in da sem zelo racionalen človek. Torej premišljen. Najprej moram povedati, da sem se tedaj nekaj tednov pogajal s pokojnim Pučnikom, bila sva si kar blizu, pa z Bavčarjem, ki je tedaj znatno precenjeval svojo »demokratsko četico«, pa seveda s prenovitelji, ki so bili polni samega proteste!), sem iz stranke izstopil in jim prijazno zaželel, da so v tej preobrazbi stranke kolikor mogoče uspešni. Stranka je sedaj vladna stranka, gospa Kresalova pa je kar uspešna ministrica. To me ne čudi, saj gre za dobro šolano pravnico, ki ima zelo sposobnega državnega sekretarja. Vso srečo jim želim! Ko ste odšli iz politike, ste se začeli ukvarjati tudi s podjetništvom. Kako je šel »biznis« in kaj počnete trenutno? Ste se umaknili iz politike zaradi razočaranja? Če, kaj vas najbolj moti na današnji politični sceni? Sem srečno poročen. Z ženo Heleno imava dva sposobna in delovna sinova (ki pa jima sicer nekaterih stvari, kot oče (ti, ti očetje) ne morem dopovedati …), dve imenitni snahi in že prvega vnuka Matica, ki je nama v največje veselje. In ker sem vedel za kakšne spremembe v naši družbi gre, sem tudi jaz na »zelenici«, kot se reče, formiral podjetje in vanj vključil sinova. Leta smo vlagali, da smo ozeleneli. Sedaj že lahko rečem, da je naša VBG uspešna firma, ki je zdaj že tudi od sinov, ker jaz nisem tisti Gorenjec, ki pravi: meni luč, tebi ključ. Sem človek projektov, konkretnih dejanj, po značaju pozivno razmišljujoč. Rad imam vse lepo, veliko prijateljev. Povem, kar mislim (nekateri pravijo, da je to moj privilegij), se nerad pričkam, še zlasti pa ne o stvareh, ki jih ne morem spremeniti. Danes je v družbi malo projektov, veliko pa prodajanja megle. Večer za večerom bi lahko poslušal popravljavce zgodovine in bajanje nevednežev o svetli prihodnosti. Sem skromen izobraženec, ki se zna, kar je posebej pomembno, produktivno zaposliti. Če rečem v poklicni terminologiji: po meni je še kar nekaj plačilno sposobnega povpraševanja. Naj traja, tako kot zdravje! Pa vas ne vznemirja dogajanje v družbi. Vse manj je delovnih mest, mesta se dezindustrializirajo. Vrhnika je praktično brez tovarn, ljudje pa odvisni od socialnih pomoči, kajti v industriji ni dela. Ste se za to borili? Mar ni prehod v kapitalizem slovenskega kova trd in ozkosrčen, velik korak nazaj v družbenem razvoju? Tu bi midva razpravo lahko šele začela. Pa kdaj drugič o tem. Na kratko in preprosto, da bo sleherni razumel, pa le naslednje. Imamo to, kar smo želeli in vsakokrat takšno oblast, ki jo podpira večina volilnega telesa. To velja tudi za Vrhniko, ki ne vem če, kdaj in kako se bo pobrala!? Tragično. Kapitalizem je padel v jamo, ki si jo skopal sam. Socializem pa, ki smo ga poznali, enostavno ni bil konkurenčen. Bil je v nasprotju z darvinistično naravo človeške vrste. Tako pravijo nekateri ekonomisti. Kaj storiti? – Vprašanje za nekaj milijonov dolarjev. Obstaja t. i. teorija konvergence, drugače rečeno: združiti prvine enega in drugega – toda kaj in kako, ostaja vprašanje. Lahko pa rečemo, da brez trga, ki je poseben izraz demokratičnosti in najboljši alokator proizvodnih tvorcev, pa tudi najboljši motivator, in moderne socialne države, ki ohranja kohezivnost, varnost, svobodo itn,. tudi ne gre. Recimo preprosto: človek ne živi za to, da dela, ampak dela za to, da živi. Povejmo naravnost: za neljubo stanje na Vrhniki sta krivi politična in menedžerska elita. Lahko rečemo kar lokalno in priseljeno izobraženstvo, ki sploh ni ali pa premalo integrirano v gospodarsko, kulturno, politično in športno življenje Vrhnike. Ne jezite se, prosim, zaradi povedanega, ampak poglejte se v ogledalo življenja in morda bo le kdo od napadenih dejal: »Mea culpa, morda celo mea maksima culpa.« Marjan Horvat