Prepričanje ni ne predvidevanje in ne nemir. Je prepričanje. Ponavadi ne naredi konca obdobju nespečnosti, da bi prineslo mir in sanjarjenje, ampak da bi porajalo nova predvidevanja in nove nemire. Gherghe pa, ki je nevede uporabljal metodo reductio ad absurdum in je dokaz pripeljal do konca, je začudeno ugotovil, koliko novih dvomov, strahov in iluzij se je porodilo iz gotovega dejstva, ki ga je pravkar odkril. Strahoma si je na primer govoril, da bi lahko bile podrobnosti, ki si jih je zamislil v eni sami zadevi, kot je bil prvi napor Device, da ga ni pustila, da bi izdihnil, zgolj bogokletne blodnje njegovega uma. Prvi prihod iz nebes se je v resnici zgodil, o tem ni dvoma, toda ali ni bilo predstavljanje čudeža greh? Na kakšni podlagi je sklepal in začel celo verjeti, da ga je Sveta Mati Božja razvila in mu očistila zadnjo plat? Zakaj bi morala Ona žrtvovati svoja oblačila in še posebej (zaradi tega bo moral opraviti strogi post) zakaj bi dovolila njegovim ustnicam, da bi navalile na Njene prsi? Zakaj naj bi mu Njena usta pela uspavanko? Potem se je prepustil množici hipotez in prikazni, jih povezoval med seboj, pa naj so šle skupaj ali ne. Bolje od drugih je prenašal globine rudnika bakra in zapor nad njimi: dvigalo-kletko, ozke in močvirnate rove, bledo svetlobo svetilk, rdečkasto skalo, ki so jo drobili s krampom, zlobo paznikov, predstave človeške narave in obnašanja ljudi v zaporniških uniformah, katerih posledica so bili stokanje, bes, ovaduhi, podlost, ritolizniki, tovarištvo, velikodušnost in usmiljenje. A se je Mati Brezmadežna odločila, da se ga usmili, tudi če se je sprijaznil z zlom, ki je obstajalo. To je bil seveda argument za božji prihod iz nebes, najprej zato, ker je razlika med težavnim in resnim velika, in če ga je Ona rešila delovnega taborišča, iz težavnega položaja, mu je zagotovo morala pomagati tudi v resnejši situaciji na rečnem bregu, kjer bi lahko umrl brez imena in brez krsta. Pa še nekaj je. Ali ni tudi v rudniku smrt hodila okoli njega, ne da bi on vedel za to? Morda bi ga pod seboj pokopal strop, ki bi se zrušil, ali bi padel v jašek ali bi se kak paznik, ki bi se ga naveličal preklinjati in mu groziti, začel igrati s pištolo in bi pritisnil na petelina … Mati božja, katere pogled nikoli ne odreveni in vse vidi, ne samo tega, kar je bilo ali kar je, ampak tudi to, kar se bo zgodilo, je pohitela, da bi ga obvarovala pred grdo žensko, ki mu je grozila s koso. Ideja mu je bila všeč, bila je kot med, toda ali ni spet izdajala neizmerne nečimrnosti? Pozneje je po nekem zapoznelem sončnem zahodu, kot se to dogaja na začetku julija, ko je tik pred mrakom nabiral jagode, doumel, da je njegova presoja na varljivi točki. Kot da bi se znašel na razpotju in premleval, v katero smer naj gre, ni se mogel odločiti, dokler ni splezal ne neko višje drevo, hrast ali topol, in začudeno opazil, da pot, ki vodi v levo, ni nič daljša ali težavnejša od tiste, ki vodi v desno, ter da obe vodita k istemu cilju. Nekaj časa je poskušal doumeti, ali se mu je Ona prikazala, da bi ga rešila pred smrtjo, ali pa samo zato, da bi ga rešila muk ječe, gneva, a odgovor ni bil pomemben. Kakor koli bi že bilo, je bila posledica ena sama: Devica Marija je dvakrat zapustila mir in zelenilo nebes, da bi ga ohranila pri zemeljskem življenju, to je naredila namenoma, načrtno, izbrala ga je v množici, bil je orodje v Njenih zidajočih rokah. S konico jezika na ustnem nebu in za zobmi je najprej stiskal jagode in pil sladko-kisel sok in šele potem pogoltnil preostalo. On, Onufrie, ki so mu rekli tudi Gherghe in Čopko, ni mogel prodreti v skrivnost Matere Svetega Deteta. Potem ko je spoznal, kar je spoznal, ni več slepo tekal po grebenih in vrhovih, čeprav jih je bilo v hribih na pretek, ni kričal ali vriskal, da bi slišal svoj odmev, ampak se je plazil po temi, počasi je z vsemi desetimi prsti otipaval trave, iskal in nabiral to, za kar je menil, da so gozdni sadeži, žvečil in goltal listke, kamenčke, mravlje, cvetove, lupinaste hrošče, za katere bi, če bi si jih ogledal pri sončni svetlobi, rekel, da so zeleni kot fluorit (edino, kar mu je ostalo iz rudnika, so bili imena in sijaj nekaterih mineralov), vse do sončnega vzhoda je občutil sladko-kisli okus, menil je, da je njegova dolžnost, da se drži kar se da stran od grehov, da preživi z lastnimi močmi, previdno, da Je ne bi več silil, da ga varuje pred nevarnostmi, da potrpežljivo čaka na Njen znak in tretji prihod iz nebes, ko mu bo izkazala podporo in zaupanje, da je vreden Njenega poslanstva. Nad dolino je začel pihati veter, mrzel, trdovraten, in naznanjal dež ali pa samo zoro. Začelo ga je zebsti, zato se je privil k deblu jelke, ob katerem je našel zavetje, in se nekako začuden spomnil, da je bil ob prihodu, še preden je odtrgal prve jagode, odločen, da bo prihodnjo noč nadaljeval svoje potovanje. Koliko časa je že pešačil! Sedem tednov, skoraj osem. Ni toliko povečeval razdalje do ljudi v uniformah kot pa čas, ki ga je ločeval od njihovega sveta. In tega je konec. Če že ne drugega, je bilo zaspano telo, roke, noge, prsi in želodec so zadremali po mili volji in dovolili, da so prihajale in odhajale najrazličnejše misli, dokler se nad gozdom ni prikazalo sonce in se je še vedno vila mlečna proga - med njimi je bila tudi zgodba o očetu Radifiru, ki mu jo je v rudarskem rovu na uho prišepnil brat Arihip, ki so ga pazniki klicali Buluie Vasile. Presveti predstojnik samostana, ki ga je nekoč prosil, naj ne meče šopov las, ki si jih je strigel, kamor koli, ampak naj jih nabere v vrečo in mu jih prinese vsakega prvega v mesecu (šest na dan, dvainštirideset na teden, sto osemdeset aprila, junija, septembra in novembra, sto šestinosemdeset v drugih sedmih mesecih in sto oseminšestdeset februarja, ne da bi pri izračunu upošteval prestopna leta), je imel sklenjeno pogodbo z lasuljarjem, z Židom iz Iaşia, ki je potem lase prodajal v Bonnu in Marseillu. Malo pozneje so zaradi žarkov oči Onufria začele tako peči, da je mislil, da je vso noč preživel v soli.