Na Primorskem je zagotovo edini lovec na tornade, pa tudi drugod po Sloveniji ni prav veliko več podobnih navdušencev. Ker Slovenija zaradi hribovitih predelov ni ravno pravšnji poligon za preučevanje tornadov, se je že večkrat odpravil v Ameriko. »Največ jih je v t. i. aleji tornadov v Kansasu in Oklahomi, kjer je na leto med 1000 in 1500 tornadov, glavnina teh pojavov pa je od marca do junija.« Nastanejo, kadar se srečata topel in hladen zrak, takrat pride do vrtinčenja zraka. Močan vzgonski veter ob ugodnih vetrovih na različnih višinah povzroči vrtinčenje okoli navpične osi in kasneje tornado, ki se spusti do tal. Do zdaj je bil Marko v Ameriki trikrat po en mesec. Ponavadi se tja odpravi s prijatelji iz Italije in Avstralije, da si delijo stroške. S seboj imajo fotografsko opremo, prenosne računalnike in satelitske sprejemnike z radarsko sliko padavin, s katero se orientirajo. Ponavadi si že dan pred nevihto izberejo kraj, kjer potem čakajo na razvoj dogodkov in jim sledijo. Seveda pa je to nevarno početje in moraš imeti za kaj takega veliko znanja ter izkušenj. »Dobro moraš poznati meteorologijo in imeti predvsem veliko izkušenj, saj te lahko že ena sama napaka stane življenje.« Pri tem se spomni na prijatelja Scotta iz Greensburga v Kansasu, ki ga je po naključju spoznal lani, le deset dni po tem, ko mu je tornado, eden najhujših v zadnjih desetih letih, dom zravnal z zemljo. Z družino je strašljive trenutke preživel v kleti. Nepopisen tuleč zvok tornada, ki je rušil vse pred seboj, si bodo zapomnili za vedno. Medtem ko bi za nekoga, ki je tako ostal brez doma, to pomenilo konec sveta, si je Scottova družina dovolila le teden žalosti. »Scott mi je rekel, da imaš le dve možnosti, ali padeš v depresijo ali pa si srečen, ker si preživel, in greš naprej.« Ob letošnjem srečanju mu je že pokazal temelje nove hiše. Hiše so večinoma montažne, ker so cenejše in jih hitreje postavijo, če jih veter poškoduje ali celo poruši. V obdobju tornadov prihaja v ta predel Amerike veliko lovcev na tornade iz vsega sveta, precej pa je tudi radovednežev, željnih tovrstnih avantur. Slednjim, ki so seveda brez izkušenj, zaradi varnosti to moč narave prikažejo izkušeni lovci na tornade. Marko se je strašljivemu zračnemu vrtincu približal na največ pol kilometra. Strah ga je v vseh teh letih raziskovanja premagal le dvakrat. Prvič, ko je opazoval nevihto v Sesljanu in je šel vodni vrtinec čez njegov avto. Ko se mu je središče nevihte nevarno približalo, je zagledal še vodni tornado in za takšnega navdušenca je bila to seveda prava poslastica. Posnel je njegov nastanek in približevanje ter počakal, da ga je zajel vrtinec. Pošteno ga je pretreslo. Nekoč pa ga je v avtu ujela huda toča. »Drugače pa me le redko kaj še prestraši. Delati moraš pač s trezno glavo in strahospoštovanjem do narave.«