Kako se je začelo? Natančno takole. Ko so mi po rentgenskem slikanju pljuč pred leti odstranili desno stran pljuč, ker je bil tam velik tumor s premerom 8 cm, sem prepotoval pravo kalvarijo. Prva postaja je bila novomeška bolnišnica oz. njen pljučni oddelek, kamor sem se zatekel zaradi hudih bolečin na desni strani pljuč. Bolečine so bile tako hude, da sem padel v delirij in so mi dajali morfij. Vsak dan sem požiral raznovrstne cevke, ki so mi jih dajali v telo, kajti o raku niso še odkrili sledu. Ko pa so mi odščipnili delček pljuč, vzeli kri in to poslali v Ljubljano, so po desetih dneh prišli izvidi. Pri glavni viziti mi je gospa primarij rekla, da bo prišla nazaj, da bi se nekaj pogovorila. Dobil sem še injekcijo proti bolečinam, ki so se razširile že na vse telo, tako sem se umiril. V spominih sem blodil po otroštvu in vse se mi je zdelo lepo in da je bila moja prehojena pot nekaj lepega. Kar vstopi zdravnica, se počasi usede na posteljo, me poboža po laseh in pravi: "No, zdaj sem pa prišla, da se pogovoriva. Kako naj začnem? Kakor vas poznam, odkar ste na oddelku, ste pacient, s katerim lahko govorim naravnost. Veste, vaše izvide smo včeraj dobili in vaša diagnoza je: rak," je dejala. Prav nič nisem bil začuden. Razgovorila se je in nikoli ne bom pozabil bodrilnih besed, ki mi jih je rekla: "Bodite pogumni!" Bilo pa je hudo, predvsem pa je bilo premalo zraka, zato so mi pomagali pripomočki za dihanje. V blodnjah sem se zatekal k tolažbi z vero h Gospodu. V ušesih pa sem slišal čudovite šume, ki so prihajali nekje iz daljave. Oči so videle neznane obraze. Nič več nisem zaznal vizite…