Kar so fantje rekli, so pac rekli. Ne da je kdo izmed njih ravno moz beseda, prej narobe, vsi so skorumpirani, fašistoidni in mafijski, "organizirani", kot se rece, pravi okupatorji malega slovenskega mesta, toda Temni angeli usode Slovenijo predstavijo kot dezelo, v kateri je beseda konj. Ko bom velik, bom Predsednik - in to potem tudi postaneš. Brez problema. Hocem reci, le v Sloveniji lahko beseda postane meso na tako birokratski, mehanicen in rutinski nacin. Besede so dejanja, toda besede niso krive, ce so dejanja slaba in bedna. Je cas, da preidemo od besed k dejanjem? Ali obratno - da preidemo od dejanj k besedam? Ne, kot sugerirajo Temni angeli usode, cas je, da preidemo od besed k besedam. K besedam, ki so bolj ciste od najbolj cistih in svetih besed. Ja, cas je, da preidemo od besed k slikam. Slike so pac besede, ki so šle cez sebe. Slike so besede, ki se ne skrivajo. Sliko je treba osvoboditi skorumpirane besede. Oh, kar je seveda tudi rešitev za slovenski film, ki ga je ugonobila prav beseda, prav tisto neznosno, mucno, šolsko, tako rekoc represivno, brezosebno deklamiranje in recitiranje, prav tiste pravilne dikcije, pravilni akcenti in pravilne tehnike dihanja, s katerimi se je bilo vse tezje identificirati. Da se takoj razumemo, Temni angeli usode so polni recitacij (na rojstnem dnevu, v "cerkvi", na TV itd.), toda to so recitacije, ki se zavedajo svoje absurdnosti in birokratske omejenosti. Sašo Podgoršek, ki je kariero zacel s kratko, povsod nagrajeno farso Koza je prezivela in serijo glasbenih spotov (Laibach, Demolition Group, "Odšla bom še to noc" ipd.), ima distanco do vseh besed, ki jim ni mogoce vec verjeti. V politicnem in estetsko-cinefilskem smislu. V nekem smislu zato niti ne preseneca, da Podgoršek za svoj celovecerni debut ni angaziral profesionalnih igralcev, recimo slovenskih dramskih umetnikov, ampak clane ansambla Demolition Group (scenarij je napisal Goran Šalamon, clan), katerih car je v tem, da niso niti igralski profiji niti naturšciki. Gre vendarle za ansambel z dolgo kariero, za fante, ki imajo za sabo mnoge špile in mnoge odre, kar pomeni, da so z leti tudi sami - okej, magari nehote - postali igralci. Imajo imidz in prezenco - in seveda, zavedajo se pogleda nase. Na vseh teh špilih so se ravno dovolj izmojstrili v narcisoidnosti, da kamere ne ubijejo. In ravno dovolj so vzgojeni v kolektivnem duhu, da zlahka pozabijo nase. Demolition Group so v nekem smislu idealni: so namrec "igralci", ki imajo distanco tako do "igranja" kot do "naravnega" stanja stvari. In s tem, ko je Podgoršek angaziral Demolition Group, je dal priloznost napacni dikciji, napacnim akcentom in napacni tehniki dihanja, vsem tistim recem, ki jih je slovenski film izobcil - in potem zaradi tega izobcil še samega sebe. Podgoršek v film spusti vso "umazanijo", da bi pokazal moc slike in vizualnega timinga. Šele slika je namrec ta, ki da besedam dikcijo, akcent in dih. Šele zaradi dobrega timinga slike same besede sploh kaj pomenijo. In Podgoršek ima sliko, pa magari kaoticno in razpršeno, ves cas pod kontrolo. Ali natancneje, slika se nenehno igra z besedami - ne da jim miru, nenehno jih provocira in bombardira, giblje se in potuje, išce in skace, razbija in podira, ironizira in parodira. Temni angeli usode niso mainstream, v katerem besede diktirajo sliko, ampak protejski, kalejdoskopski spot, v katerem slike plešejo med besedami. Le slike nas lahko vrnejo k besedam, ki nekaj pomenijo. Iskreno receno, cas je, da preidemo k filmu. In Temni angeli usode so slovenski film, ki ve o filmih dovolj, da mu ni treba biti patriot. Niti pasti v brezno. No, zdaj lahko oci odprete.