Ko Asynja pade v brezno, se zgodi moment reinkarnacije, torej prehod iz enega sveta v drugi, iz fikcijskega v resnični. Vendar je resnični svet prav tako odslikava nekega fiktivnega, ki obstaja le kot fantazija v mislih nekoga tretjega. To lahko pomeni, če ostanemo v kontekstualnem okviru zgodbe o koncu sveta, ki jo avtor tematizira v obliki zananstvenofantastičnega stripa, možnost o napovedi ekološke in drugačne katastrofe v svetu, v katerem živimo. To tezo lahko potrdimo s tem, da ontologija znanstvene fantastike zelo natančno posnema ontologijo bralčevega sveta, saj uporablja mimikrijo videza bralčevega sveta. Ker sistematično odtujuje omenjeno mimikrijo, se zdijo bralcu fantastični dogodki povsem nedoumljivi. Bralec tako podvomi v enovitost ontološkega reda, kar pomeni, da “ni dojel, da je vse nenavadno v vesolju vendarle podrejeno znanstvenemu principu, ta pa je enak tistemu, ki vlada v bralčevem zunajliterarnem svetu.” (Kordigel, 32) Zajc tako z zaključkom obeh zgodb (okvirne in vložene), ki se zlijeta v eno, pokaže na popolno nefiktivnost vsega fiktivnega v človeku znanem in domačem svetu, čeprav stavek “Sanjarjenja je konec” ponuja alternativo izhoda v boljši svet.