Raziskovanja agrarne zgodovine srednjega veka kažejo velikanske razsežnosti tako proletarizacije dela vaškega prebivalstva kot tudi obsegposredne situacije - kmečkih množic, katerih eksistenca je neprestano na meji proletarizacije. R. Fossier je v študiji o pikardijski vasi ob koncu 13. st. ugoovil naslednje razmere: siromaki in berači sestavljajo 13%, posestniki majhnih parcel, pri katerih vsaka nerodovitnost lahko ogrozi eksistenco - 33%, vaščani, ki imajo več zemljišča, vendar nimajo vprege - 36%, in končno kategorija premožnih kmetov - 19%. V primeru pikardijske vasi dobimo torej značilno podobo kmečkega razslojenosti: med skrajnima skupinama kmečkega proletariata in premožnih kmetov, se nahaja prevladujoča množica, ki zajema nad dve tretjini celotne skupnosti in katere obstoj je stalno negotov; prav v tej množici se bodo dogajala opustošenja pavperizacijskih procesov poznega srednjega veka. V primeru te proletarizirane kmečke kategorije opozarjamo tudi na vlogo, kakršno je imelo osvobodilno gibanje (ali natančneje: odkup) kmetov izpod tlačanstva. Podobno podobo strukture kmečke družbe najdemo tudi na drugih področjih Evrope. V Angliji računajo, da je okrog leta 1260 46% kmetov imelo na razpolago gospodarstva s komaj tremi hektarji, ki družinam ni omogočalo preživetja. V Cambrésis na začetku 14. st. 13% kmetov ostaja v bedi, 33% kmetov pa ima majhne zemljiške parcele. V primeru nadmorske Flandrije je med kmeti udeleženci vstaje l. 1328, ki so padli v bitki pod Cassel, sestavljajo glede na skupno število 1072 h kmetov-posestnikov 1% premožni kmetje, 23% je imelo 2.2 do 4.4. ha in 59% manj od 2.2. ha.