Toda tako kot je povsem nekompleksen film, so povsem nekompleksne tudi same fojbe. Srce v breznu, ki ga je produciral Angelo Rizzoli, nekoč vpleten v poslovanje ultra desne lože P2, tajne vlade, »države v državi«, namreč uči troje: prvič, da so Italijane v fojbe metali samo slovanski partizani, drugič, da so to počeli množično, sistematično, tako rekoč industrijsko, in tretjič, da so v fojbe metali izključno civiliste. Hej, le kako bi bilo lahko drugače na Primorskem italijanskih vojakov in fašistov itak ni bilo! Zgodovinski viri tega, da bi slovanski partizani množično in industrijsko pobijali italijanske civiliste, ne potrjujejo, kakor tudi ne potrjujejo tega, da so fašiste v fojbe metali le slovanski partizani (to so počeli tudi italijanski partizani) in da so v fojbah končali le Italijani, še najmanj italijanski civilisti. Recimo: fojbe v Istri so bile tudi množična grobišča za nemške vojake, ki so padli v bitkah in jih je bilo treba na hitro pokopati, kakor tudi za mnoge partizane in civiliste, ki so jih pobili Nemci, predvsem pa za italijanske fašiste, ki so jih likvidirala nagla sodišča (ki med vojno niso bila le posebnost jugo partizanov). Da ne govorimo o tem, da so za hudo mitizacijo fojb že med vojno poskrbeli Nemci, ki so s fojbami strašili Italijane. V Negrinovi telenoveli, ki je za vsak primer okej, za lažjo gledalčevo identifikacijo s »temo« pripovedovana skozi otroške oči, o tej kompleksnosti fojb ni ne duha ne sluha. Saj veste prehudo kompliciranje bi ljudi le zmedlo in morda tudi odvrnilo, saj jim ne bi bilo čisto jasno, kaj se je dogajalo. Negrin pa hoče, da bi bilo vse kristalno jasno: njegova telenovela je posvečena »tisočim in tisočim« Italijanov, ki jih je v fojbe zmetal slovanski divjak, ker mu italijanska pevka ni hotela izdati, kje je njun sin. Ja, en sam Slovan v fojbe prepelje cele vasi iskreno rečeno, toliko »sovražnikov« ni pobil niti Bata Živojinović v slovitem partizanskem vesternu Valter brani Sarajevo (1971). Ali bolje rečeno: toliko ljudi je en sam človek nazadnje pobil v špageti vesternih, za katere je muziko pisal Ennio Morricone, ki je verjetno ne čisto po naključju napisal tudi muziko za Srce v breznu. Ni kaj, Srce v breznu ni le telenovelistični odgovor na partizanske epopeje (mimogrede, italijanski partizan izgleda tako, kot bi bil preslikan iz kake Kozare), ampak tudi špageti odgovor na partizanske vesterne.