Najprej so od trupa podmornice na globini 100 m z jeklenim kablom odrezali z orožjem natovorjeni in poškodovani nos (glej ilustracijo). S tem še niso povsem odstranili nevarnosti, kajti na krovu ladje sta bila tudi dva jedrska reaktorja. Dvigovanje je zahtevalo posebno previdnost, da ne bi kaj padlo skozi odprtino na odrezanem kljunu -- brez dvoma težka naloga za nizozemsko reševalno podjetje Mammoet and Smith International, ki ga je za to akcijo najela ruska vlada. Pri reševanju je nastopal še en problem: Kursk se je medtem za kaka 2 m globoko pogreznil v morsko dno. Pri reševanju tako ni bilo mogoče s 140 m dolge in 36 m široke reševalne ploščadi Giant 4 preprosto spustiti jeklene kable, nanje privezati podmornico, ki je obtičala v blatu, in močno potegniti: ko bi se ploščad zibala na valovih, bi lahko na kable delovale takšne napetosti, da bi se ti pretrgali. Zato so ploščad Giant 4 v Amsterdamu posebej preuredili za reševanje Kurska. Najpomembnejše so bile dvižne naprave. Zgrajene so morale biti tako, da bi kabli zdržali vse napetosti. Strokovnjaki so se odločili za 26 samostojnih dvižnih naprav, nameščenih po vsej ploščadi. Na podmornico so nameravali pritrditi 26 snopov iz 54 jeklenih kablov, s katerimi bi jo bilo mogoče premikati kot nekakšno marionetno lutko in jo potegniti pod ploščad.