Toda pustimo sodobne dileme o smrtni kazni in se vrnimo v njene začetke in zlato obdobje. Prve vislice naj bi v Angliji postavili v mestu York okoli leta 1379. Najbolj znani yorški krvnik naj bi bil neki William Curry, ki so ga zaradi kraj večjega števila ovac kar dvakrat obsodili na smrt. Kazen so mu spremenili v izselitev v Avstralijo, a so ga tik pred odhodom imenovali za rablja. V triintridesetletni karieri je obesil ali obglavil veliko obsojencev, enkrat celo štirinajst v enem dnevu. Trdo delo ga je tako zamorilo, da si je težave lajšal z žganjem in tudi zato delal nekoliko površno. Enkrat je celo padel skozi odprtino skupaj s »strankami«, seveda brez smrtne zanke okrog vratu. Najdaljšo kariero rablja v Angliji, kar 45 let, naj bi imel William Calcraft, ki je znan tudi po tem, da je leta 1868 izvršil zadnje javno obešanje na Otoku. Potem so izvrševanje smrtne kazni premestili za zaporniške zidove. Poklic je bil kar donosen, saj so krvniki dobili poleg rednega plačila še dodatek za vsakega usmrčenega. Najboljši so službeno potovali tudi po vsej državi in opravljali svoje poslanstvo, plačilo za dobro izvršeno delo pa so dobili tudi od obsojenca. Krvniku so namreč po usmrtitvi pripadla tudi žrtvina oblačila in osebne stvari. Rablji so si dohodek izboljševali tudi tako, da so vrv po usmrtitvi razvpitih obsojencev razrezali na približno desetcentimetrske kose in jih prodajali za spomin.