Dozdeva se, da je prepričanje o dekadenci, gnitju Zahoda stalen kos oprave prosvetljenih ljudi, občutljivih na grozote, ki spremljajo tehnični napredek, pri čemer je to prepričanje staro ravno toliko kot sodobna umetnost. Zadostuje že, če se tukaj sklicujemo na veliko mesto, ki pri Baudelairu nastopa kot cité infernale. Toda če vzamemo, da je res prišlo do nazadovanja, se zastavlja vprašanje, nazadovanje od česa je to, kje je tisto idealno stanje ravnovesja, življenjske moči, h kateremu naj se hrepeneče oziramo. Na to so odgovorjali različno. Prvi veliki zavetnik nezadovoljnežev je bil vsekakor Rousseau, ko je nastopil proti Hobbesovim pogledom, ki so jih delili trezni verniki razuma. Po Hobbesu se je človek iztrgal iz prvotne divjosti, barbarstva, z ničimer nadzorovanega boja vseh proti vsem. Nikomur pred Rousseaujem ni padlo na pamet, da bi legendo o zlatem veku jemal dobesedno in sanjal o naravi brez znanosti in umetnosti. Resda Rousseau ni priporočal vrnitve v stanje nedolžnega divjaka, to stanje je zgolj izbral za vzorec zavestno gojene kreposti, tiste kreposti, v imenu katere je kmalu potem padlo pod udarcem giljotine toliko glav. Njegov učenec Tolstoj je po odločnosti sodb v marsičem presegel svojega mojstra. Mogoče ima Berdjajev prav, ko Tolstoja imenuje hudobni duh Rusije, kajti modrec iz Jasne Polane je rusko inteligenco navajal na postavljanje absolutnih zahtev, na to, čemur bi lahko rekli nestrpnost do ustanov, hierarhij, postopnega izboljšanja, sicer pa na zgodovino nasploh kot na tkanino zapletenih soodvisnosti boljšega in slabšega. Toda Rousseau in Tolstoj sta samo eden izmed veliko odgovorov. Romantiki so si izbrali srednji vek in od takrat se še večkrat srečamo z idealizirano podobo organske, patriarhalne civilizacije, ki jo je povezovala verska gorečnost vseh, od kraljev do ubožcev. Drugi romantiki, imenovani utopični socialisti, so kot zdravilo za vsakršno zlo odkrili prvotno skupnost dobrin, v kateri ni bilo pojma privatne lastnine, in jo skušali obuditi od mrtvih v svojih falansterah. Mladi Marx je prišel do zaključka, da človek ne le ne živi tako, kot bi moral, temveč so ga razmere, v kakršnih se je znašel, odtujile od njegovega bistva, od njegove človeškosti, od koder je izpeljal nadaljnji sklep (ne povsem logičen; prej dejanje vere), da mora kje obstajati sistem pogojev, ki zagotavljajo enotnost med bistvom in načinom obstoja; ta sistem pogojev je Marx umeščal v preteklost, v prvotni komunizem, in v prihodnost, v industrijski komunizem. Vendar pa se napredek tehnike v devetnajstem stoletju ni preveč brigal za načrte sanjačev in revolucionarjev, v njem je bilo nekaj samodejnega in za ljudsko domišljijo je bolj kot jezne razprave značilna priljubljenost znanstvene fantastike, ki se je najpopolneje izoblikovala v optimističnih romanih Julesa Verna. Šele ko se prično v znanstveno fantastiko mešati tesnobne slutnje in ji dajati poteze antiutopije, lahko rečemo, da so na površje izplavali prikriti tokovi dvoma. Proti koncu svojega dolgega življenja je G. H. Wels, ki je bil do takrat vedno zvest svojim znanstveno-humanističnim videnjem, objavil obupano knjižico Mind at the end of its tether, v kateri je priznal, da ne vidi veliko možnosti, da bi človeštvo, zamotano v lastne izume, preživelo. Njegova “pamet pri svojem kraju” ni nič drugega kot Moloh, ki mu je ime razum ameriškega pesnika Ginsberga.