Televizija je skrbna mati: da bi nas obvarovala pred neugodjem, nas navaja na brezbrižnost. Človek je nedeljivo bitje in živi v nedeljivem svetu. Kdor otopi, tako da trpljenje daljnih zamorcev ali enako daljnih Bosancev ne seže več do njega - saj so oboji le v ekranu, kajne, nič bolj zaresni od Kirka Douglasa - ta bo podobno otopelo sprejel tudi starca, ki je obležal na pločniku njegovega mesta, ali mladeniča, ki je padel pod udarcem pivskega vrčka na njegovem plesu, ali otroka, ki je stekel čez cesto pred njegovim avtomobilom. Pred tem nas ne rešijo še tako plemenite namere. Doživljajska nasičenost se neogibno izteče v čustveno otopelost. Weber-Fechnerjev zakon, ki pravi, da ista mera užitka terja eksponencialno rast dražljajev, velja tudi za žalost in sočutje. In televizija, s TV dnevnikom na čelu, nas hrani s trpljenjem, ki se spreminja v vizualno kuliso. Prej je cenzura skrivala, zdaj nas zasipa, saj ve, da bomo že sami v svojih glavah rezali, montirali, cenzurirali, pozabljali. Vojna v Bosni: zadnjikrat sem se zjokal - trikrat zapored - ko sem v Mladini bral, kako je umiral Štandeker. Zadnjikrat sem v fizični grozi in gnusu zatulil, ko sem zagledal razmesarjence na ulici Vase Miškina. Zadnjikrat sem odmaknil krožnik, ko sem videl okostnjake iz Manjače. Ampak televizija ni popustila. Učila me je umetnosti nenehnega zrenja, dokler nisem oslepel. In včeraj sem jedel palačinke, medtem ko so v Ruandi na ekranu še naprej cepale človeške muhe.