Bitka se je razvnela najhuje takrat, ko so polomili kopja in zgrabili meče in sekire. Takrat je udaril ščit ob ščit, mož se je oklenil moža, padali so konji, prevračali so se znaki, pokale pod udarci sekir in kijev čelade, naramnice, oklepi, železo se je oblivalo s krvjo, valili so se s sedel vitezi kakor spodsekane smreke. Tisti križarski vitezi, ki so že pod Vilnom spoznali bojevanje s Poljaki, so vedeli, kako trd in silovit je ta narod, toda novince in tuje goste je prevzelo tako začudenje, da je bilo podobno strahu. Marsikateri je nehote zadržal konja, pogledal negotovo predse in preden je pomislil, kaj naj stori, je padel pod udarcem poljske desnice. In kakor se toča neusmiljeno usipa iz temnega oblaka na žitno polje, tako gosto so padali okrutni udarci, tolkli brez oddiha in usmiljenja, žvenketali kakor v kovačnicah železni oklepi, smrt je ugašala življenja kakor veter, stoki so se izvijali iz prsi, ugašale so oči, a osivele mlade glave so se pogrezale v večno noč.