Ni bil moj osnovni namen, da bi pri predsedniku vlade poskušala spodbuditi tovrstno miloščino. Namen mojega poslanskega vprašanja je bil opozoriti na nevzdržen socialni položaj več kot 200.000 upokojencev in prav toliko, če ne več drugih državljank in državljanov, ki prejemajo minimalne plače in druge minimalne socialne transferje. Od predsednika vlade sem želela dobiti odgovor, kakšna je dolgoročna politika reševanja socialnih stisk v državi. Pokojnine, realno gledano, padajo, sociala se nam brutalno ruši in nekdaj ponosna socialna Slovenija, ki je temeljila na solidarnosti, spreminja podobo v samopogubni kapitalizem. In vlada je tista, ki se je zavezala za vodenje politike; vlada ima škarje in platno v rokah. Vsi statistični podatki in drugi kazalci kažejo, da je iz meseca v mesec več ljudi, ki padejo pod prag revščine. Po odstotku revnih smo prehiteli smo celo ZDA, ki niso nikdar veljale za socialno družbo. Ljudje so soočeni s kruto realnostjo životarjenja. Žal predsednik vlade še vedno odgovarja na opozorila z veliko mero cinizma in minimizira problem revščine med upokojenci in posredno med drugimi ljudmi. Nista sporni dve položnici, sporna sta ignoranca in beg pred odgovornostjo.