Zadnja leta smo deležni prave poplave filmov s stripovskimi predlogami. Kako tudi ne, ko pa prav vsak poskus prinese ogromno denarja in takšno ali drugačno slavo. Seveda niso vsi enako dobri. Nolanova Batmana štejem precej visoko in jima pripisujem samo hvalo, vsi ostali me pustijo bolj ali manj nepotešenega. Hulkova serija mi je zanič, trilogija o X-Menih je gledljiva, medtem, ko je njen zadnji derivat Wolverine totalno sranje, če si dovolim biti nekoliko strožji. Spider Man me ni nikoli prepričal, tudi novi Super Man je prej slab kot kaj drugega. Kam pa lahko umestim Iron Mana? Prvi del je bil nasplošno deležen pozitivnih kritik, a mene ni zadovoljil, prva polovica se mi je zdela odlična, a nadaljevanje potem pade pod nivo in vse skupaj postane nekoliko šegavo. Zatorej tudi od nadaljevanja nisem pričakoval veliko in sem se ga lotil kar z malcenim odporom, saj, to ponosno ugotavljam, vse težje požiram nebulozno blockbuster-popkorn instant mineštro. Mineštra mi sicer ni najbolj teknila, a čira na želodcu nisem staknil, kar pa je v tem trenutku najpomembneje.