Prve diskusije o prenizki rasti prebivalstva pri nas so se pojavile v sredini osemdesetih let. Po letu 1980 se je namreč rodnost začela naglo zniževati, saj je padla pod nivo enostavnega obnavljanja prebivalstva, povprečno število živorojenih otrok na eno žensko je znašalo 2.02, leta 1992 pa le še 1.34. Majda Černič Istenič pravi, da so bile takšne spremembe povezane z družbenimi procesi različnega karakterja. Upadanje rodnosti je močno povezano s spremenjenim načinom življenja. Zamirati je začela tradicionalna družinska morala, kjer je o pomembnih življenskih odločitvah odločal širši krog sorodnikov. Zaradi industrializacije in deagrarizacije je družina zgubila dobršen del ekonomske funkcije. Včasih je bilo zelo pomembno, da se je na kmetih rodilo veliko otrok, saj so bili dragocena delovna sila. Danes pa so postali otroci velik strošek za družinske proračune. Razširjanje vrednote odgovornega starševstva pomeni za starše vse večjo odgovornost za šolanje otrok, podaljšuje se doba odraščanja, otroci vse dalj časa živijo pri starših, še posebej pri nas, ko na to vpliva tudi vse večja brezposelnost mladih. Z upadanjem rodnosti je nedvomno povezano tudi število razvez in izvenzakonskih skupnosti; s sistemom socialne države je spremenjena tudi družbena vloga družine pri skrbi za ostarele. Socialna varnost ostarelih je vse manj domena otrok in vse bolj domena države. Zaposlovanje žensk, ki jim je prineslo ekonomsko neodvisnost, je prineslo tudi nove obremenitve; prav to neskladje med vlogo zaposlene ženske in vlogo matere gospodinje pa rešujejo z zmanjševanjem rojstev otrok. Družba in moški se namreč niso prilagodili spremenjenemu položaju žensk.